NA KOŽO
Komentar Mateja Lahovnika: Turizem smo ljudje
Turizma se ne moremo iti na visokem nivoju, ne da bi vlagali v ljudi.
Odpri galerijo
V osemdesetih letih smo ugotovili, da je turizem lahko za Slovenijo konkurenčna prednost. Sledila je velika oglaševalska akcija Slovenija, moja dežela, ki je imela tudi močan nacionalni naboj in slogan turizem smo ljudje. Danes je še bolj kot nekoč pomembno spoznanje, da se turizma ne moremo iti na visokem nivoju, ne da bi vlagali v ljudi. Lani smo imeli rekordne rezultate, saj je Slovenija zabeležila šest milijonov gostov, od tega tri četrtine tujih, in skupaj kar 15,7 milijona prenočitev.
Tudi letos se nam statistično obeta turistična sezona presežkov, saj smo samo maja imeli ob pozitivnih indeksih rasti prek pol milijona gostov. Po drugi strani je kadrovska problematika v turizmu iz leta v leto večja. Kronično primanjkuje gostinskih delavcev, kot so kuharji, natakarji in sobarice. Vlada je v želji, da bi rešila problem, sicer sprostila kvote za tujo delovno silo. S tem je na stežaj odprla vrata trga delovne sile za tujo, pogosto slabo kvalificirano delovno silo, kar se odraža tudi v slabši kakovosti storitev. Namesto da bi se zaradi velikega povpraševanja po turističnih storitvah ob dani domači ponudbi delovne sile povišale plače v gostinstvu, ostajajo daleč pod slovenskim povprečjem. Povprečna plača v turizmu še vedno znaša le okrog 69 odstotkov povprečja, veliko gostinskih delavcev pa prejema minimalno plačo. Domači gostinski delavci zato tudi to sezono množično odhajajo na delo v Avstrijo. Na senčni strani Karavank so sicer cene višje, ampak temu sledi tudi kakovost gostinskih storitev in zato višje plače delavcev.
Slovenski gostinski delavci so med najbolj iskanimi, zato seveda ni naključje, da jih doma primanjkuje. Brez temeljite spremembe miselnosti, da se lahko gremo visokocenovni turizem s slabo plačanimi kadri, ne bo preboja v smeri trajnostnega turizma. Slovenski turizem potrebuje za mlade privlačno kadrovsko politiko, drugače se bomo morali sprijazniti z množičnim nizkocenovnim turizmom, kar pa ni in ne sme biti naša strategija. Če še verjamemo, da smo turizem ljudje, potem ne bi smeli pričakovati, da bodo krepko podpovprečno plačani gostinski delavci nudili vrhunske storitve.
Tudi letos se nam statistično obeta turistična sezona presežkov, saj smo samo maja imeli ob pozitivnih indeksih rasti prek pol milijona gostov. Po drugi strani je kadrovska problematika v turizmu iz leta v leto večja. Kronično primanjkuje gostinskih delavcev, kot so kuharji, natakarji in sobarice. Vlada je v želji, da bi rešila problem, sicer sprostila kvote za tujo delovno silo. S tem je na stežaj odprla vrata trga delovne sile za tujo, pogosto slabo kvalificirano delovno silo, kar se odraža tudi v slabši kakovosti storitev. Namesto da bi se zaradi velikega povpraševanja po turističnih storitvah ob dani domači ponudbi delovne sile povišale plače v gostinstvu, ostajajo daleč pod slovenskim povprečjem. Povprečna plača v turizmu še vedno znaša le okrog 69 odstotkov povprečja, veliko gostinskih delavcev pa prejema minimalno plačo. Domači gostinski delavci zato tudi to sezono množično odhajajo na delo v Avstrijo. Na senčni strani Karavank so sicer cene višje, ampak temu sledi tudi kakovost gostinskih storitev in zato višje plače delavcev.
Slovenski gostinski delavci so med najbolj iskanimi, zato seveda ni naključje, da jih doma primanjkuje. Brez temeljite spremembe miselnosti, da se lahko gremo visokocenovni turizem s slabo plačanimi kadri, ne bo preboja v smeri trajnostnega turizma. Slovenski turizem potrebuje za mlade privlačno kadrovsko politiko, drugače se bomo morali sprijazniti z množičnim nizkocenovnim turizmom, kar pa ni in ne sme biti naša strategija. Če še verjamemo, da smo turizem ljudje, potem ne bi smeli pričakovati, da bodo krepko podpovprečno plačani gostinski delavci nudili vrhunske storitve.
