NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: Belo zlato
Če sklepam po jamranju ljudi okrog sebe, se ga nihče ni (pretirano) razveselil. Začuda niti otroci.
Odpri galerijo
Končno smo ga dočakali tudi v osrednjem delu Slovenije. Sneg, namreč. Ne ravno veliko, pa vendarle toliko, da je pobelil travnike in polja, za kratek čas tudi ceste, parkirišča, pločnike ... Toda zdi se, da se ga – če sklepam po jamranju ljudi okrog sebe – nihče ni (pretirano) razveselil. Začuda niti otroci.
V naših časih je bilo marsikaj drugače. Še zdaj imam pred očmi, kako nestrpno smo z vrstniki čakali nanj; za nas je bil dejansko vreden še bolj kot belo zlato. Že prva namigovanja vremenoslovcev o možnosti (snežnih) padavin v večernih poročilih so v nas prebudila takšno vznemirjenje, da smo se le s težavo odpravili spat. Z nosovi, prilepljenimi na steklo, smo še pozno v večer nepremično zrli skozi okno in se trudili ugledati prve snežinke med dežnimi kapljami. Verjetno ni treba razlagati, kako zelo smo bili razočarani, če se vremenska napoved tisto noč (še) ni uresničila!
A kakšno je šele potem bilo naše navdušenje, če smo se dejansko prebudili v zasneženo jutro; še toliko večje, če je bilo snega toliko, da zaradi neočiščenih cest nismo dočakali šolskega avtobusa. Toda v takšnih primerih so naše veselje v hipu končali starši, ki so nas z manjšo zamudo vendarle nekako dostavili do šole, v kateri smo nato spet nestrpno odštevali ure in minute do konca pouka.
Ko je šolski zvonec le odbil še zadnjič za tisti dan, smo hitro zmetali zvezke v torbe in odhiteli domov, pograbili smuči oziroma sanke in se nemudoma odpravili na bližnji večji grič ali k vaški skakalnici. Na snegu smo pač hoteli izkoristiti sleherno minuto pri dnevni svetlobi, vendar pa nam zaradi celodnevnega pouka do mraka ni več preostalo prav veliko časa.
Zdaj med otroki ni več zaznati takšne navdušenosti, vsaj za snežne radosti ne. O tem sem se vnovič prepričal tudi minulo nedeljo med sprehodom. Že prej omenjeni skakalnici in grič so bili nedotaknjeni, sneg na njih nepoteptan. Če sklepam po sledeh, si je dalo na njem duška le nekaj ptičev in en pes. Da, medtem se je resnično marsikaj spremenilo ...
V naših časih je bilo marsikaj drugače. Še zdaj imam pred očmi, kako nestrpno smo z vrstniki čakali nanj; za nas je bil dejansko vreden še bolj kot belo zlato. Že prva namigovanja vremenoslovcev o možnosti (snežnih) padavin v večernih poročilih so v nas prebudila takšno vznemirjenje, da smo se le s težavo odpravili spat. Z nosovi, prilepljenimi na steklo, smo še pozno v večer nepremično zrli skozi okno in se trudili ugledati prve snežinke med dežnimi kapljami. Verjetno ni treba razlagati, kako zelo smo bili razočarani, če se vremenska napoved tisto noč (še) ni uresničila!
Če sklepam po jamranju ljudi okrog sebe, se ga nihče ni (pretirano) razveselil. Začuda niti otroci.
A kakšno je šele potem bilo naše navdušenje, če smo se dejansko prebudili v zasneženo jutro; še toliko večje, če je bilo snega toliko, da zaradi neočiščenih cest nismo dočakali šolskega avtobusa. Toda v takšnih primerih so naše veselje v hipu končali starši, ki so nas z manjšo zamudo vendarle nekako dostavili do šole, v kateri smo nato spet nestrpno odštevali ure in minute do konca pouka.
Ko je šolski zvonec le odbil še zadnjič za tisti dan, smo hitro zmetali zvezke v torbe in odhiteli domov, pograbili smuči oziroma sanke in se nemudoma odpravili na bližnji večji grič ali k vaški skakalnici. Na snegu smo pač hoteli izkoristiti sleherno minuto pri dnevni svetlobi, vendar pa nam zaradi celodnevnega pouka do mraka ni več preostalo prav veliko časa.
Zdaj med otroki ni več zaznati takšne navdušenosti, vsaj za snežne radosti ne. O tem sem se vnovič prepričal tudi minulo nedeljo med sprehodom. Že prej omenjeni skakalnici in grič so bili nedotaknjeni, sneg na njih nepoteptan. Če sklepam po sledeh, si je dalo na njem duška le nekaj ptičev in en pes. Da, medtem se je resnično marsikaj spremenilo ...
