NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: Diego in Mike
Po zaslugi velikanov športa Diega Maradone in Mika Tysona sem se nedavno s spomini vrnil v zgodnje otroštvo.
Odpri galerijo
FOTO: Ciro Luca / Reuters Reuters
Konec prejšnjega meseca sem se s spomini dvakrat vrnil v zgodnje otroštvo. Kakopak po zaslugi športa oz. dveh njegovih velikanov, ki sta (za)blestela sredi 80. let minulega stoletja. V mislih imam argentinskega nogometnega čarodeja Diega Armanda Maradono, ki nas je zapustil kmalu po 60. rojstnem dnevu, in ameriškega nokavterja Mika Tysona, ki se je po debelih 15 letih vrnil v ring. Resda le za ekshibicijo, pa vendarle.
Čeprav ne za prvega niti za drugega nikoli nisem navijal, ob nedavni Maradonovi (prezgodnji) smrti in vrnitvi Železnega Mika nisem ostal ravnodušen. Med ogledom starih posnetkov in dokumentarnih filmov, s katerimi so TV-postaje obujale spomine na legendarnega Argentinca, sem tudi sam kolo časa zavrtel v leto 1986 in nepozabni mundial v Mehiki, na katerem je Maradona z mojstrovinami prispeval levji delež h končnemu slavju gavčev.
Naključje je hotelo, da smo bili ravno takrat na morju. Ne bom pozabil, kako sva z očetom, ki je vseskozi trdil, da je Diego, ki je na dresu nosil št. 10, v resnici št. 1, iskala možnost, da bi si ogledala znameniti četrtfinalni dvoboj med Argentino in Anglijo. V apartmaju televizorja nismo imeli, upanje, da bi bil v vasici z le nekaj hišami organiziran skupinski ogled tekme, pa je odplaknil prvi val, ki je pljusknil ob bližnji pomol.
Ko sva že skoraj obupala, sva po naključju naletela na češke turiste, ki so na osamljenem parkirišču na manjši prenosni televiziji s črno-belo sliko gledali ta dvoboj. Prijazno so naju povabili zraven in tako sva začela z manjšo zamudo uživati v tekmi, ki je Maradono izstrelila med nogometna božanstva. Še zdaj imam pred očmi, kako smo, vsak na svoji skali, buljili v ekran, ugotavljali, ali je dal prvi gol z roko ali ne, in se nato čudili njegovemu izjemnemu samostojnemu prodoru za zadetek stoletja. Nepozabno!
V istem letu je zgodovino pisal tudi Tyson, še vedno najmlajši profesionalni boksarski svetovni prvak v težki kategoriji, ki se je v nedavni ekshibiciji z rojakom Royem Jonesom razšel z neodločenim izidom, čeprav prevladuje mnenje, da bi moral zmagati. Mike je imel prav tako kot Diego nadvse burno preteklost s številnimi vzponi in padci, a slednjič se je le pobral in si uredil življenje. Kot vse kaže, ga bomo lahko še občudovali v dobrodelnih dvobojih, Maradono, žal, le še v posnetkih ...
Po zaslugi velikanov športa Diega Maradone in Mika Tysona sem se nedavno s spomini vrnil v zgodnje otroštvo.
Čeprav ne za prvega niti za drugega nikoli nisem navijal, ob nedavni Maradonovi (prezgodnji) smrti in vrnitvi Železnega Mika nisem ostal ravnodušen. Med ogledom starih posnetkov in dokumentarnih filmov, s katerimi so TV-postaje obujale spomine na legendarnega Argentinca, sem tudi sam kolo časa zavrtel v leto 1986 in nepozabni mundial v Mehiki, na katerem je Maradona z mojstrovinami prispeval levji delež h končnemu slavju gavčev.
Naključje je hotelo, da smo bili ravno takrat na morju. Ne bom pozabil, kako sva z očetom, ki je vseskozi trdil, da je Diego, ki je na dresu nosil št. 10, v resnici št. 1, iskala možnost, da bi si ogledala znameniti četrtfinalni dvoboj med Argentino in Anglijo. V apartmaju televizorja nismo imeli, upanje, da bi bil v vasici z le nekaj hišami organiziran skupinski ogled tekme, pa je odplaknil prvi val, ki je pljusknil ob bližnji pomol.
Ko sva že skoraj obupala, sva po naključju naletela na češke turiste, ki so na osamljenem parkirišču na manjši prenosni televiziji s črno-belo sliko gledali ta dvoboj. Prijazno so naju povabili zraven in tako sva začela z manjšo zamudo uživati v tekmi, ki je Maradono izstrelila med nogometna božanstva. Še zdaj imam pred očmi, kako smo, vsak na svoji skali, buljili v ekran, ugotavljali, ali je dal prvi gol z roko ali ne, in se nato čudili njegovemu izjemnemu samostojnemu prodoru za zadetek stoletja. Nepozabno!
V istem letu je zgodovino pisal tudi Tyson, še vedno najmlajši profesionalni boksarski svetovni prvak v težki kategoriji, ki se je v nedavni ekshibiciji z rojakom Royem Jonesom razšel z neodločenim izidom, čeprav prevladuje mnenje, da bi moral zmagati. Mike je imel prav tako kot Diego nadvse burno preteklost s številnimi vzponi in padci, a slednjič se je le pobral in si uredil življenje. Kot vse kaže, ga bomo lahko še občudovali v dobrodelnih dvobojih, Maradono, žal, le še v posnetkih ...
