Komentar Mihe Šimnovca: Dva obraza Luke Dončića & Co.
Slovenski športni zanesenjaki, ki jih, sodeč po njihovih čustvenih odzivih na različnih forumih in družbenih omrežjih, ni malo, so tudi v teh dneh še kako na trnih. Če ne bi bilo drugih obveznosti, ki spremljajo naš vsakdan, bi verjetno kar cele (popol)dneve presedeli pred televizijskimi zasloni.
Kolesarski navdušenci pozorno spremljajo sleherni vrtljaj pedalov olimpijskega prvaka Primoža Rogliča in preostalih treh Slovencev na dirki po Španiji, ljubitelji iger z žogo pa z velikim zanimanjem pogledujejo proti Bolgariji in Aziji. Odbojkarji so si s prepričljivimi zmagami v Varni hitro zagotovili nastop v osmini finala evropskega prvenstva, košarkarji pa so se z Okinave že preselili v Manilo, kjer se bodo v jutrišnjem četrtfinalu svetovnega prvenstva postavili po robu Kanadčanom.
Luka Dončić & Co. so doslej na tem mundialu pokazali dva obraza. Potem ko so v uvodnem delu proti Gruzincem, Venezuelcem in Zelenortskim otokom, ki – roko na srce – ne premorejo dovolj kakovosti za resnejši odpor na tej ravni tekmovanja, kar se je potrdilo tudi v nadaljevanju turnirja, zanesljivo upravičili vlogo favoritov in dobili tekme, ki so jih morali dobiti, je sledil »povratni« obračun z bistveno močnejšimi Avstralci.
Preveč soliranja in pregovarjanja s sodniki je privedlo do hudega poraza, s katerim si pred četrtfinalom niso okrepili samozavesti.
Čeprav so se mnogi tega dvoboja zaradi slabih spominov z olimpijskih iger v Tokiu 2021, kjer so bili kenguruji v malem finalu občutno boljši od izbrancev Aleksandra Sekulića, kar nekako bali, so slovenski reprezentanti prekosili same sebe in se z visoko zmago na najlepši način oddolžili tekmecem za boleč poraz izpred dveh let. To je bila po mojem skromnem mnenju ena najboljših predstav naših košarkarjev, kar sem jih videl v vseh teh letih. Dončić verjetno tudi zaradi hitro prejetih štirih osebnih napak ni pretiraval z meti in preigravanji, odlično je razigra(va)l soigralce, ki so vsi po vrsti prispevali svoj delež k uspehu. Navijači v dvorani in pred televizijskimi sprejemniki s(m)o lahko resnično uživali v imenitni moštveni predstavi.
Sledila je tekma z Nemčijo, ki je bila popolno nasprotje od lepotice z Avstralijo. Preveč samostojnih akcij, neizdelanih metov, nepotrebnega soliranja in pretiranega pregovarjanja s sodniki je privedlo do hudega poraza, s katerim si pred tako pomembnim obračunom s Kanado zagotovo niso okrepili samozavesti. So pa po drugi strani dobili dragoceno učno lekcijo, na kakšen način ni mogoče računati na uspeh ...