NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: Hud nokavt Slovencev
Novoletna turneja je pokazala, koliko je kdo dejansko sposoben.
Odpri galerijo
Avstrijski prireditelji zadnje tekme 67. novoletne turneje v smučarskih skokih, ki se je že po tradiciji na praznik Svetih treh kraljev iztekla v Bischofshofnu, niso izpeljali po izločilnem sistemu, toda kljub temu je vzhajajoči japonski šampion Rjoju Kobajaši še četrtič zapovrstjo na tem znamenitem tekmovanju spravil v nokdavn vse tekmece in zasluženo osvojil zlatega orla. Hud nokavt so prav za konec – če že uporabljamo boksarske izraze – doživeli tudi slovenski skakalci.
Izbranci Gorazda Bertonclja, ki je konec lanskega marca na položaju glavnega trenerja naše skakalne vrste zamenjal Gorana Janusa, so v seštevku štirih preizkušenj v Nemčiji in Avstriji močno zaostali za šestim mestom, kar je bil cilj, ki si ga je za prvi vrhunec poolimpijske zime 2018/19 zastavilo naše strokovno vodstvo. Seveda Timiju Zajcu, ki je bil po treh postajah edini od Slovencev blizu načrtovani šesterici (na koncu je bil kot naš najboljši skupno 20.), spodrsljaja na zahrbtni skakalnici Paula Ausserleitnerja ne gre zameriti (bolj njegov molk po tekmi), bi pa moral odgovornost za neuspeh prevzeti ves trenerski štab, v katerem je med drugimi tudi francoski izdelovalec dresov Fred Zoz.
In seveda bi morali odgovarjati tudi vsi tisti, ki so lani tako neposrečeno odstavili Janusa in nastavili novo strokovno vodstvo, ki je padlo že na prvem izpitu! V nedavnem ponedeljkovem pogovoru za Delo mi je nekdanji vrhunski skakalec Primož Ulaga, ki je kot prvi Slovenec v zgodovini zmagal na eni od tekem novoletne turneje, dejal, da pri Gorazdu pogreša zmagovalno miselnost, ki je krasila njegovega uspešnega predhodnika Janusa. Strinjam se, da zdajšnji glavni in odgovorni ne premore takšne (pozitivne) energije. Kot so pokazali minuli tedni, pa mu manjka še vse kaj drugega – tudi pošten odnos in kanček občutka pri izbiri ekipe.
Da jo je določil tudi na podlagi sila vprašljivega, če že ne neregularnega državnega prvenstva v Planici, med katerim je vodstvo tekmovanja s tehničnim delegatom Jelkom Grosom na čelu spremenilo višino zaletišča (seveda brez vetrne izravnave), je najmanj sporno. Najpozneje novoletna turneja je pokazala, koliko je kdo dejansko sposoben.
Novoletna turneja je pokazala, koliko je kdo dejansko sposoben.
Izbranci Gorazda Bertonclja, ki je konec lanskega marca na položaju glavnega trenerja naše skakalne vrste zamenjal Gorana Janusa, so v seštevku štirih preizkušenj v Nemčiji in Avstriji močno zaostali za šestim mestom, kar je bil cilj, ki si ga je za prvi vrhunec poolimpijske zime 2018/19 zastavilo naše strokovno vodstvo. Seveda Timiju Zajcu, ki je bil po treh postajah edini od Slovencev blizu načrtovani šesterici (na koncu je bil kot naš najboljši skupno 20.), spodrsljaja na zahrbtni skakalnici Paula Ausserleitnerja ne gre zameriti (bolj njegov molk po tekmi), bi pa moral odgovornost za neuspeh prevzeti ves trenerski štab, v katerem je med drugimi tudi francoski izdelovalec dresov Fred Zoz.
In seveda bi morali odgovarjati tudi vsi tisti, ki so lani tako neposrečeno odstavili Janusa in nastavili novo strokovno vodstvo, ki je padlo že na prvem izpitu! V nedavnem ponedeljkovem pogovoru za Delo mi je nekdanji vrhunski skakalec Primož Ulaga, ki je kot prvi Slovenec v zgodovini zmagal na eni od tekem novoletne turneje, dejal, da pri Gorazdu pogreša zmagovalno miselnost, ki je krasila njegovega uspešnega predhodnika Janusa. Strinjam se, da zdajšnji glavni in odgovorni ne premore takšne (pozitivne) energije. Kot so pokazali minuli tedni, pa mu manjka še vse kaj drugega – tudi pošten odnos in kanček občutka pri izbiri ekipe.
Da jo je določil tudi na podlagi sila vprašljivega, če že ne neregularnega državnega prvenstva v Planici, med katerim je vodstvo tekmovanja s tehničnim delegatom Jelkom Grosom na čelu spremenilo višino zaletišča (seveda brez vetrne izravnave), je najmanj sporno. Najpozneje novoletna turneja je pokazala, koliko je kdo dejansko sposoben.
