NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: Ko kritiki utihnejo
Kljub mladosti in uspehom je morala Ema Kozin na športni poti požreti že ogromno kritik.
Odpri galerijo
Čeprav je Ema Kozin, ki bo 2. decembra upihnila 22. svečko na torti za rojstni dan, za boks še zelo mlada, je že nadvse uspešna. Na dosedanji športni poti je podrla že več mejnikov. Pred dobrimi tremi leti se je v zgodovino vpisala kot najmlajša profesionalna svetovna prvakinja (resda po manj znani različici WBU) in že takrat opozorila nase tudi v Nemčiji, kjer je minulo soboto po točkah ugnala čvrsto Urugvajko Chris Namus ter se ob lovorikah WBF in WIBA v srednji kategoriji ovenčala tudi s šampionskim pasom združenja WBC, ki med poznavalci boksa velja za št. 1.
Kako težko je priti do njega, pove tudi podatek, da sta si ga z območja nekdanje Jugoslavije v vseh teh letih izbojevala le dva boksarja, legendarni Hrvat Mate Parlov in Črnogorec Dejan Zlatičanin. Kozinova je tako prispela na svetovni vrh, na katerem si bo prizadevala ostati čim dlje. Glede na to, da še ni dopolnila 22 let in da ima še določene rezerve, ki jih namerava izčrpati, je lahko pred njo še sila svetla prihodnost.
Toda kljub mladosti in uspehom je morala študentka 3. letnika finančne matematike požreti že ogromno kritik. Najhuje so se je na družabnih omrežjih lotili po lanski stožiški zmagi nad Švedinjo Mario Lindberg, po kateri jih ni bilo malo, ki so menili, da ji sodnik po dvoboju ne bi smel dvigniti roke. Žalostno pri tem je bilo, da so bili med kritiki tudi mnogi nekdanji borci in zdajšnji trenerji (tudi iz drugih borilnih športov), ki dobro vedo oziroma naj bi vedeli, kaj vse se upošteva v takšnih dvobojih. Po nepisanem pravilu mora biti pač izzivalec občutno boljši od prvaka, če ga želi premagati na njegovem terenu, to je jasno vsakomur, ki se vsaj malo spozna na boks.
Številni so se spravili tudi na njenega trenerja Rudolfa Pavlina, češ da kot nekdanji judoist nima ustreznega znanja za vodenje Kozinove. Toda na koncu jo je prav Rudi, nazadnje tudi z veliko pomočjo našega bivšega vrhunskega kikboksarja in tekvondoista Redža Ljutića, pripeljal do zelenega šampionskega pasu prestižnega združenja WBC, o katerem lahko večina boksarjev in boksark le sanja. Ema je bila v soboto velika zmagovalka, njeni kritiki pa so utihnili.
Kljub mladosti in uspehom je morala Ema Kozin na športni poti požreti že ogromno kritik.
Kako težko je priti do njega, pove tudi podatek, da sta si ga z območja nekdanje Jugoslavije v vseh teh letih izbojevala le dva boksarja, legendarni Hrvat Mate Parlov in Črnogorec Dejan Zlatičanin. Kozinova je tako prispela na svetovni vrh, na katerem si bo prizadevala ostati čim dlje. Glede na to, da še ni dopolnila 22 let in da ima še določene rezerve, ki jih namerava izčrpati, je lahko pred njo še sila svetla prihodnost.
Toda kljub mladosti in uspehom je morala študentka 3. letnika finančne matematike požreti že ogromno kritik. Najhuje so se je na družabnih omrežjih lotili po lanski stožiški zmagi nad Švedinjo Mario Lindberg, po kateri jih ni bilo malo, ki so menili, da ji sodnik po dvoboju ne bi smel dvigniti roke. Žalostno pri tem je bilo, da so bili med kritiki tudi mnogi nekdanji borci in zdajšnji trenerji (tudi iz drugih borilnih športov), ki dobro vedo oziroma naj bi vedeli, kaj vse se upošteva v takšnih dvobojih. Po nepisanem pravilu mora biti pač izzivalec občutno boljši od prvaka, če ga želi premagati na njegovem terenu, to je jasno vsakomur, ki se vsaj malo spozna na boks.
Številni so se spravili tudi na njenega trenerja Rudolfa Pavlina, češ da kot nekdanji judoist nima ustreznega znanja za vodenje Kozinove. Toda na koncu jo je prav Rudi, nazadnje tudi z veliko pomočjo našega bivšega vrhunskega kikboksarja in tekvondoista Redža Ljutića, pripeljal do zelenega šampionskega pasu prestižnega združenja WBC, o katerem lahko večina boksarjev in boksark le sanja. Ema je bila v soboto velika zmagovalka, njeni kritiki pa so utihnili.
