NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: Koprska žalostinka
V še posebno nezavidljivem položaju so zlasti klubi, ki se želijo prebiti iz povprečja.
Odpri galerijo
Da slovenskemu športu ne cvetijo rožice, ni nič novega. Klubi in društva – če odmislimo (pre)redke svetle izjeme – večinoma životarijo in se kljub uspehom v glavnem borijo za svoje preživetje. Iz dneva v dan, iz tedna v teden in tako naprej.
Ob obilici raznovrstne ponudbe, ki je dandanes na voljo pravzaprav na slehernem koraku, je čedalje težje navdušiti otroke, da bi se ukvarjali s pravim športom. No, mnogi od njih ga že enačijo z računalniškimi igricami in sanjajo, kako bodo z njimi nekoč služili mastne denarje. In se morda nekega dne uvrstili celo na olimpijske igre. Kot mojstri, denimo, nogometa. A ne z nogami, temveč s prsti – na igralnih konzolah. Živijo pač v prepričanju, da jim bo lažje uspelo na kavču oziroma na virtualnem igrišču.
V še posebno nezavidljivem položaju so zlasti ekipni športi oziroma klubi, ki se želijo prebiti iz slovenskega povprečja. To se je vnovič pokazalo tudi v nedavnem primeru košarkarskega kluba Koper Primorska, v katerem so bili zaradi finančnih težav prisiljeni razpustiti večji del svojega udarnega moštva.
Tigri, ki so v prejšnji sezoni na sončni strani Alp osvojili vse, kar se je pod obroči osvojiti dalo, so le nekaj dni pred božičem ostali brez (ostrih) krempljev in zob. Primorce so namreč tako rekoč čez noč zapustili vsi nosilci igre, kot zadnja sta s potapljajoče se koprske barke skočila še uspešni trener Jurica Golemac in Žan Mark Šiško, ki je imel prav tako veliko zaslug za kar štiri osvojene lovorike v prejšnji šampionski sezoni (naslov državnih prvakov, slovenski pokal in superpokal ter prvo mesto v ligi ABA2). Toda ambiciozno zastavljeni dolgoročni cilji klubskega vodstva so se v hipu razblinili kakor milni mehurček, potem ko odgovorni niso zbrali dovolj podpore oziroma sredstev za nadaljevanje uspešno začete zgodbe.
Zanimivo, da niti državni prvaki v športu, ki je pred dobrima dvema letoma – ko so Goran Dragić & Co. pokorili vso Evropo – dvignil na noge vso Slovenijo, zdaj pa s svojimi vragolijami v ligi NBA nepopisno evforijo južno od Alp povzroča Luka Dončić, ne pritegnejo oziroma prepričajo ustreznih sponzorjev in veljakov, da bi podprli njihov projekt. A podobne (žalostne) zgodbe smo pri nas že videli. Ne le v košarki, ampak tudi v drugih športih.
Ob obilici raznovrstne ponudbe, ki je dandanes na voljo pravzaprav na slehernem koraku, je čedalje težje navdušiti otroke, da bi se ukvarjali s pravim športom. No, mnogi od njih ga že enačijo z računalniškimi igricami in sanjajo, kako bodo z njimi nekoč služili mastne denarje. In se morda nekega dne uvrstili celo na olimpijske igre. Kot mojstri, denimo, nogometa. A ne z nogami, temveč s prsti – na igralnih konzolah. Živijo pač v prepričanju, da jim bo lažje uspelo na kavču oziroma na virtualnem igrišču.
V še posebno nezavidljivem položaju so zlasti ekipni športi oziroma klubi, ki se želijo prebiti iz slovenskega povprečja. To se je vnovič pokazalo tudi v nedavnem primeru košarkarskega kluba Koper Primorska, v katerem so bili zaradi finančnih težav prisiljeni razpustiti večji del svojega udarnega moštva.
V še posebno nezavidljivem položaju so zlasti klubi, ki se želijo prebiti iz povprečja.
Tigri, ki so v prejšnji sezoni na sončni strani Alp osvojili vse, kar se je pod obroči osvojiti dalo, so le nekaj dni pred božičem ostali brez (ostrih) krempljev in zob. Primorce so namreč tako rekoč čez noč zapustili vsi nosilci igre, kot zadnja sta s potapljajoče se koprske barke skočila še uspešni trener Jurica Golemac in Žan Mark Šiško, ki je imel prav tako veliko zaslug za kar štiri osvojene lovorike v prejšnji šampionski sezoni (naslov državnih prvakov, slovenski pokal in superpokal ter prvo mesto v ligi ABA2). Toda ambiciozno zastavljeni dolgoročni cilji klubskega vodstva so se v hipu razblinili kakor milni mehurček, potem ko odgovorni niso zbrali dovolj podpore oziroma sredstev za nadaljevanje uspešno začete zgodbe.
Zanimivo, da niti državni prvaki v športu, ki je pred dobrima dvema letoma – ko so Goran Dragić & Co. pokorili vso Evropo – dvignil na noge vso Slovenijo, zdaj pa s svojimi vragolijami v ligi NBA nepopisno evforijo južno od Alp povzroča Luka Dončić, ne pritegnejo oziroma prepričajo ustreznih sponzorjev in veljakov, da bi podprli njihov projekt. A podobne (žalostne) zgodbe smo pri nas že videli. Ne le v košarki, ampak tudi v drugih športih.