Komentar Mihe Šimnovca: Mar res nič več ne bo tako, kot je bilo?
Kot zmerni optimist verjamem, da se bo naš življenjski ritem postopoma spet vrnil v utečene tirnice.
Odpri galerijo
Nobenega dvoma ni, da se bo tudi v športu, ko bomo slednjič le zaustavili in premagali bolezen covid-19, spremenilo marsikaj. Nekateri celo pravijo, da nič več ne bo tako, kot je bilo pred novim koronavirusom, kar pa se mi zdi – roko na srce – vendarle nekoliko pretirano oziroma preveč privlečeno za lase.
Ne verjamem pač, da se nam bo življenje za vedno obrnilo za 360 stopinj ali celo za zmeraj postavilo na glavo, kakor se nam je v minulem poldrugem mesecu. Kot zmerni optimist ne dvomim, da se bo naš življenjski ritem postopoma vrnil v utečene tirnice, po katerih smo že prej drveli skozi vsakdan.
Tudi pisano športno kolesje se bo prej ali slej (za)vrtelo naprej. Kakor vse kaže, sprva še brez gledalcev na tribunah, kar bo zagotovo videti zelo čudno in na kar se bo treba še navaditi. Če v arenah ne bo privržencev, seveda na tekmah ne bo niti navijaškega vzdušja, ki je vsakič znova pika na i celotnega dogodka.
Odsotnost gledalcev bo vsekakor pustila določene posledice, ki nikakor ne bodo zanemarljive. Če drugega ne, bodo prireditelji najmanj ob zaslužek, ki bi ga imeli od prodaje vstopnic. Posledično bo to udarilo po žepu tudi športnike; organizatorji bodo prisiljeni zmanjševati denarne nagradne sklade, vodilni možje v klubih pa bodo svojim igralcem znižali plačo, kar so sicer nekateri že napovedali in ponekod tudi storili.
Ker bodo tudi podjetja potrebovala določeno obdobje, da si bodo opomogla od virusne krize, bo v prihodnje kajpak tudi manj sponzorskih sredstev. Zato bo (največjim) zvezdnikom toliko težje zagotoviti vrtoglave vsote, ki so jih bili vajeni doslej. Kdor ne bo sprejel znižanja plače, bo moral pospraviti šila in kopita ter oditi, kar se že tudi dogaja.
Kdo se bo prej spet postavil na noge, je težko reči. Na prvi pogled so – jasno – v prednosti večji in bogatejši (klubi), toda po drugi strani nikakor ne gre že vnaprej odpisati manjših in revn(ejš)ih. Ker so že vajeni skromnosti, se bodo zanesljivo lažje prilagodili na novonastale razmere ...
Kot zmerni optimist verjamem, da se bo naš življenjski ritem postopoma spet vrnil v utečene tirnice.
Ne verjamem pač, da se nam bo življenje za vedno obrnilo za 360 stopinj ali celo za zmeraj postavilo na glavo, kakor se nam je v minulem poldrugem mesecu. Kot zmerni optimist ne dvomim, da se bo naš življenjski ritem postopoma vrnil v utečene tirnice, po katerih smo že prej drveli skozi vsakdan.
Tudi pisano športno kolesje se bo prej ali slej (za)vrtelo naprej. Kakor vse kaže, sprva še brez gledalcev na tribunah, kar bo zagotovo videti zelo čudno in na kar se bo treba še navaditi. Če v arenah ne bo privržencev, seveda na tekmah ne bo niti navijaškega vzdušja, ki je vsakič znova pika na i celotnega dogodka.
Odsotnost gledalcev bo vsekakor pustila določene posledice, ki nikakor ne bodo zanemarljive. Če drugega ne, bodo prireditelji najmanj ob zaslužek, ki bi ga imeli od prodaje vstopnic. Posledično bo to udarilo po žepu tudi športnike; organizatorji bodo prisiljeni zmanjševati denarne nagradne sklade, vodilni možje v klubih pa bodo svojim igralcem znižali plačo, kar so sicer nekateri že napovedali in ponekod tudi storili.
Ker bodo tudi podjetja potrebovala določeno obdobje, da si bodo opomogla od virusne krize, bo v prihodnje kajpak tudi manj sponzorskih sredstev. Zato bo (največjim) zvezdnikom toliko težje zagotoviti vrtoglave vsote, ki so jih bili vajeni doslej. Kdor ne bo sprejel znižanja plače, bo moral pospraviti šila in kopita ter oditi, kar se že tudi dogaja.
Kdo se bo prej spet postavil na noge, je težko reči. Na prvi pogled so – jasno – v prednosti večji in bogatejši (klubi), toda po drugi strani nikakor ne gre že vnaprej odpisati manjših in revn(ejš)ih. Ker so že vajeni skromnosti, se bodo zanesljivo lažje prilagodili na novonastale razmere ...
