NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: Odlično trinajsto mesto
Trinajstega mesta ne osvojimo, ker pač osvajamo vrhove, v športu torej prva, druga in tretja mesta.
Odpri galerijo
Ob številnih vznesenih zapisih in komentarjih, da sta Zala Kralj in Gašper Šantl v sobotnem finalu izbora za Pesem Evrovizije 2019 v Tel Avivu osvojila odlično trinajsto mesto za Slovenijo, sem le zastrigel z ušesi. Poklicna deformacija Delovega športnega novinarja pač. V tistih trenutkih sem se namreč spomnil svojih začetkov v novinarstvu, ko sem pred dobrimi dvajsetimi leti začel pomagati v športnem uredništvu časopisa Delo.
Ko se zdaj ozrem nazaj, sem res hvaležen starostam slovenskega (športnega) novinarstva, da so nas kot mentorji uvajali v svet pisanja člankov. Čeprav smo se predvsem mlajši kolegi nemalokrat pritoževali nad njihovo izjemno natančnostjo in občasno že pretirano strogostjo, zdaj vemo, da so nam pravzaprav želeli le dobro. Pod njihovim mentorstvom smo se naučili ogromno. V glave so nam hitro vcepili določena nepisana in pisana Delova pravila. Tisti, ki smo dali skozi njihovo šolo, se jih bolj ali manj dosledno držimo še danes, zato smo tudi tako zelo občutljivi za odlična, izvrstna in sijajna trinajsta mesta. Kakor so nas (pod)učili na žalost že pokojni Jože Dekleva, Borut Šauta in Stane Trbovc, takšna uvrstitev ne more biti odlična. Lahko je kvečjemu dobra, v najboljšem primeru zelo dobra.
Poleg tega so nam omenjeni novinarji pa tudi drugi starejši mojstri kritične besede v glave stalno vbijali, da se trinajstih in podobnih mest ne osvoji, ker pač osvajamo vrhove, v športu torej prva, druga in tretja mesta. Nižjo uvrstitev zasedemo, si priborimo ali, če hočete, pristanemo na njej. Zato športni novinarji na Delu za Zalo in Gašperja zagotovo ne bi napisali, da sta osvojila odlično trinajsto mesto; tudi zato ne, ker bi nam v primeru odmevnejše uvrstitve za opis uspeha hitro zmanjkalo pridevnikov oziroma presežnikov. Le katere bi potemtakem uporabili, če bi se, denimo, prebila med najboljše tri ali se celo zavihtela na sam vrh? Ob vsem tem je zanimivo, da boste tudi naše vrhunske športnike težko kdaj slišali izjaviti, češ da so bili odlični trinajsti, čeprav v svetovni konkurenci ...
Trinajstega mesta ne osvojimo, ker pač osvajamo vrhove, v športu torej prva, druga in tretja mesta.
Ko se zdaj ozrem nazaj, sem res hvaležen starostam slovenskega (športnega) novinarstva, da so nas kot mentorji uvajali v svet pisanja člankov. Čeprav smo se predvsem mlajši kolegi nemalokrat pritoževali nad njihovo izjemno natančnostjo in občasno že pretirano strogostjo, zdaj vemo, da so nam pravzaprav želeli le dobro. Pod njihovim mentorstvom smo se naučili ogromno. V glave so nam hitro vcepili določena nepisana in pisana Delova pravila. Tisti, ki smo dali skozi njihovo šolo, se jih bolj ali manj dosledno držimo še danes, zato smo tudi tako zelo občutljivi za odlična, izvrstna in sijajna trinajsta mesta. Kakor so nas (pod)učili na žalost že pokojni Jože Dekleva, Borut Šauta in Stane Trbovc, takšna uvrstitev ne more biti odlična. Lahko je kvečjemu dobra, v najboljšem primeru zelo dobra.
Poleg tega so nam omenjeni novinarji pa tudi drugi starejši mojstri kritične besede v glave stalno vbijali, da se trinajstih in podobnih mest ne osvoji, ker pač osvajamo vrhove, v športu torej prva, druga in tretja mesta. Nižjo uvrstitev zasedemo, si priborimo ali, če hočete, pristanemo na njej. Zato športni novinarji na Delu za Zalo in Gašperja zagotovo ne bi napisali, da sta osvojila odlično trinajsto mesto; tudi zato ne, ker bi nam v primeru odmevnejše uvrstitve za opis uspeha hitro zmanjkalo pridevnikov oziroma presežnikov. Le katere bi potemtakem uporabili, če bi se, denimo, prebila med najboljše tri ali se celo zavihtela na sam vrh? Ob vsem tem je zanimivo, da boste tudi naše vrhunske športnike težko kdaj slišali izjaviti, češ da so bili odlični trinajsti, čeprav v svetovni konkurenci ...
Predstavitvene informacije
09:00
Jesensko branje