NA KOŽO
Komentar Mihe Šimnovca: Prezrti strokovnjaki
Ob podvigih, s kakršnimi nas razveseljujejo slovenski športniki, se pogosto pozablja na tiste, ki so med najzaslužnejšimi zanje.
Odpri galerijo
FOTO: Kai Pfaffenbach Reuters
Ob podvigih, s kakršnimi nas, denimo, na 53. svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Oberstdorfu iz dneva v dan razveseljujejo slovenski športniki, se pogosto pozablja na tiste, ki so med najzaslužnejšimi za uspehe. V mislih imam srčne klubske trenerje, ki iz otrok ustvarjajo šampione. In to kljub temu, da imajo pogosto na voljo izjemno omejena sredstva za delo, kar sicer odlično nadomeščajo z znanjem in improvizacijo.
V zadnjih letih sem imel priložnost dobro spoznati Aleša Selaka, trenerja pri Smučarskoskakalnem klubu Mengeš, katerega član je tudi Anže Lanišek, ki je minulo soboto zablestel z bronastim odličjem na 106-metrski napravi pod Senčno goro. Najodmevnejšo kolajno doslej si je torej priskakal na istem prizorišču in isti oziroma malce posodobljeni skakalnici kakor Rok Benkovič, ki je leta 2005 vse po vrsti šokiral z osvojitvijo naslova svetovnega prvaka.
Toda Selak, ki je Benkoviča pred takratnim prvenstvom za dva tedna odpeljal na priprave v Zakopane, je pred šestnajstimi leti v Roka verjel enako močno kot pred tremi dnevi v Anžeta. Da bo osvojil žlahtno kovino, je sicer 56-letni strokovnjak iz Mengša odločno napovedal že pred tekmo. V vseh teh letih je pač že dodobra spoznal svojega varovanca, tako da mu je že po krajšem telefonskem pogovoru jasno, kako se počuti in kaj lahko pričakuje od njega. No, to lahko razbere že iz njegovega pogleda.
Slovenija je tako v skoraj 100-letni zgodovini nordijskih SP dobila komaj četrtega (moškega) dobitnika posamične kolajne v smučarskih skokih, dva od teh štirih asov pa prihajata prav iz SSK Mengeš, kar je zgovoren dokaz za kakovostno delo v tem klubu, ki ga mimo številnih čeri že dolgo uspešno krmari Selak. O katerem so imeli sicer nekateri, še zlasti tisti, ki se tako radi kažejo na televiziji, še nedolgo tega takšne in drugačne pomisleke.
Aleš jim odgovarja z uspehi svojih varovancev, kljub tem(u) pa je vse prevečkrat v senci drugih t. i. strokovnjakov in skorajda popolnoma prezrt pri odgovornih, ko se delijo takšne in drugačne nagrade. Najbolj žalostno pri tem je, da še zdaleč ni edini takšen primer v slovenskem športu ...
Ob podvigih, s kakršnimi nas razveseljujejo slovenski športniki, se pogosto pozablja na tiste, ki so med najzaslužnejšimi zanje.
V zadnjih letih sem imel priložnost dobro spoznati Aleša Selaka, trenerja pri Smučarskoskakalnem klubu Mengeš, katerega član je tudi Anže Lanišek, ki je minulo soboto zablestel z bronastim odličjem na 106-metrski napravi pod Senčno goro. Najodmevnejšo kolajno doslej si je torej priskakal na istem prizorišču in isti oziroma malce posodobljeni skakalnici kakor Rok Benkovič, ki je leta 2005 vse po vrsti šokiral z osvojitvijo naslova svetovnega prvaka.
Toda Selak, ki je Benkoviča pred takratnim prvenstvom za dva tedna odpeljal na priprave v Zakopane, je pred šestnajstimi leti v Roka verjel enako močno kot pred tremi dnevi v Anžeta. Da bo osvojil žlahtno kovino, je sicer 56-letni strokovnjak iz Mengša odločno napovedal že pred tekmo. V vseh teh letih je pač že dodobra spoznal svojega varovanca, tako da mu je že po krajšem telefonskem pogovoru jasno, kako se počuti in kaj lahko pričakuje od njega. No, to lahko razbere že iz njegovega pogleda.
Slovenija je tako v skoraj 100-letni zgodovini nordijskih SP dobila komaj četrtega (moškega) dobitnika posamične kolajne v smučarskih skokih, dva od teh štirih asov pa prihajata prav iz SSK Mengeš, kar je zgovoren dokaz za kakovostno delo v tem klubu, ki ga mimo številnih čeri že dolgo uspešno krmari Selak. O katerem so imeli sicer nekateri, še zlasti tisti, ki se tako radi kažejo na televiziji, še nedolgo tega takšne in drugačne pomisleke.
FOTO: Kai Pfaffenbach Reuters
Aleš jim odgovarja z uspehi svojih varovancev, kljub tem(u) pa je vse prevečkrat v senci drugih t. i. strokovnjakov in skorajda popolnoma prezrt pri odgovornih, ko se delijo takšne in drugačne nagrade. Najbolj žalostno pri tem je, da še zdaleč ni edini takšen primer v slovenskem športu ...
