Komentar Mihe Šimnovca: Rogla

V minulih treh tednih, še posebno v zadnjih dneh, je (kolesarska) Slovenija poganjala pedala, dihala in trpela skupaj s Primožem Rogličem, ki je le za malo izgubil boj za stopničke v skupni razvrstitvi na znameniti dirki po Franciji. Pa se je že zdelo, da mu tretjega mesta, ki si ga je (začasno) že priboril z veličastno petkovo zmago na 19. etapi s startom v Lurdu in ciljem v Larunsu, ne bo mogel nihče več vzeti.

Čeprav se je moral 28-letni as iz Strahovelj pri Kisovcu na koncu sprijazniti s končnim četrtim mestom, ki v športu velja za najbolj nehvaležno uvrstitev, je Roglič pravzaprav zmagovalec; še posebno za tiste, ki kolikor toliko poznajo njegovo preteklost. Kar mu je v tako kratkem času uspelo doseči s kolesom, namreč meji na pravi mali čudež.

Malo sem pobrskal po arhivu in našel, da sem na Delovih športnih straneh prve besede o Primožu zapisal že leta 2003, ko je še ogromno obetal v smučarskih skokih. Kako zelo nadarjen skakalec je bil, med drugim dokazujejo njegovi uspehi v celinskem pokalu, v katerem se je petkrat zavihtel na zmagovalni oder (od tega dvakrat na vrh), ter na mladinskih svetovnih prvenstvih. Na tem tekmovanju je med posamezniki s petim mestom najvišje posegel leta 2007 v Trbižu oziroma Planici, kjer je na ekipni preizkušnji prispeval največ točk za zmagoslavje Slovenije, za katero je tedaj, denimo, skakal tudi Jurij Tepeš.

Le en teden po osvojitvi moštvene zlate lovorike so ga trenerji spustili po zaletišču sosednje letalnice, čeprav še ni dopolnil 18 let, kot naj bi jih moral po (nepisanem) pravilu šteti za prvi polet. Še zdaj imam pred očmi oziroma ušesi, kako je gledalcem zastal dih, ko je v uvodni seriji za trening na planiški letalnici grdo strmoglavil pri 80 metrih. Po padcu se je sicer še dobra tri leta trudil, da bi svojo skakalno nadarjenost prenesel v absolutno konkurenco, a mu ni uspelo. Ker so (pre)kmalu nad njim obupali tudi reprezentančni trenerji, naj bi – kot mi je prišlo na uho – razmišljal celo o tem, da bi v tem športu poskusil še za drugo državo. Vendar je to misel hitro opustil, odkril kolo in se v le nekaj letih čudežno prebil v svetovni vrh. A (prve) ljubezni ni pozabil, to navsezadnje po vsakem podvigu na slovesni razglasitvi pokaže tudi s skokom v telemark.