Komentar Mihe Šimnovca: Spoštovanje

Odkar pomnim, obožujem šport, že od nekdaj pa so mi še posebno pri srcu borilne veščine. Če sem iskren, niti sam ne vem natančno, od kod takšno moje navdušenje nad njimi, očitno pa sem ga podedoval po očetu, nekdanjem judoistu, ki je bil – mimogrede – priča, kako se je Japonec Kokiči Nagaoka konec leta 1962 pri nesrečnem padcu na turnirju v Šiški tako hudo poškodoval, da mu pozneje niso mogli pomagati niti zdravniki v Nemčiji.

Mojo strast so že v otroštvu še posebno razvnemali veliki obračuni v boksu, ki po raziskavah, opravljenih pred leti v ZDA, velja za najzahtevnejši šport nasploh. Niti sanja se mi ne, kako so to pravzaprav izračunali, toda nekaj bo že res; boks – kakor tudi preostale borilne veščine – ni igra in se ga ne igra kot mnoge druge panoge. Na naši osnovni šoli sem bil eden redkih, če ne celo edini, ki sem vstajal sredi noči, da sem na avstrijski televizijski postaji v živo gledal dvoboje šampionov, kot so Marvin Hagler, Thomas Hearns, Ray Leonard, Mike Tyson itn., ki so se jim pozneje pridružili še mnogi drugi asi (Evander Holyfield, Lennox Lewis, Željko Mavrović, brata Kličko).

»Več v tiskani izdaji. Dobite jo v bližnji trafiki, v aplikaciji na pametnih telefonih in tablicah ali pa jo naročite v e-trafiki«