Komentar Mihe Šimnovca: Turneja hrenovk

Za novoletno turnejo v smučarskih skokih, včeraj se je na Solnograškem spustil zastor na že 68. po vrsti, pravijo, da je prestižna. V marsičem to tudi drži, navsezadnje gre za enega od vsakoletnih vrhuncev in najbolj gledano skakalno tekmovanje v tem športu.

Tribune ob doskočiščih in iztekih skakalnic na vseh štirih prizoriščih v Oberstdorfu, Garmisch-Partenkirchnu, Innsbrucku in Bischofshofnu so vselej nabito polne, če ne razprodane, pri čemer arene sprejmejo več kot 20.000 ljubiteljev skokov. Da več milijonov televizijskih gledalcev, s katerimi se hvalijo različne TV-postaje, sploh ne omenjam.


Množice ljudi seveda pritegnejo tudi zanimanje številnih bolj ali manj večjih pokroviteljev, ki so pripravljeni podpreti spektakel, vozni park je vsako leto nov, pri čemer so avtomobili, s katerimi prevažajo posebne goste, spremljevalce, novinarje itn., višjega razreda. A s tem je blišča, ki spremlja tradicionalno tekmovanje v Nemčiji in Avstriji, počasi že tudi konec.
Peter Žonta, ki je pozimi 2003/04 zablestel z zmago na Bergislu in skupnim tretjim mestom na novoletni turneji, mi je pred leti dejal, da so ji rekli tudi turneja hrenovk (würstl tournee). Po klobas(ic)ah, ki so jih pač imeli na voljo na prizoriščih. V vseh teh letih se za tekmovalce športna (pre)hrana od Oberstdorfa do Bischofshofna ni spremenila. Peter Prevc, ki je že enajstič zapored tekmoval na turneji, se je ob tem pošalil, da so celo gospe, ki delajo v cateringu, ostale iste.

Žalostno je, da se v dvajsetih letih niti denarne nagrade niso povečale. Še več; celo zmanjšale so se. Če je, denimo, nemški zvezdnik Sven Hannawald z zgodovinskim pokrom v sezoni 2001/02 v žep pospravil približno 330.000 evrov, si lahko zdaj skupni zmagovalec v najboljšem primeru priskače dobrih 75 tisočakov. Pa mora za to v svojo korist odločiti vse štiri kvalifikacije in tekme, na katerih je sicer denarni sklad povsem enak kot na drugih preizkušnjah za svetovni pokal, torej tudi tistem, ki bo skakalcem, denimo, na voljo konec tedna na srednji napravi v Predazzu.

Zlati orel prinese prvouvrščenemu v seštevku štirih preizkušenj ob slavi – glede na tveganje – »le« 20.000 švicarskih frankov (18.400 evrov), kar je v primerjavi z mnogimi drugimi športi res drobiž. Nič čudnega torej, da se marsikdo vpraša, zakaj bi se potem sploh metal na glavo …