Komentar Miše Terček: 30 let Dosjejev X

Oh, kje so časi, ko so člani družine (ali skupnosti, ki je živela v istem stanovanju) ob določeni uri sedeli pred televizorjem in čakali, da se bo začela njihova najljubša TV-serija. Takšnih trenutkov se enostavno ni smelo zamuditi, televizijski zaslon je bil kot nekakšen dodatni član družine, ki je povezoval zbrane.

Takrat s(m)o bili tiho, zbrani in se dobro razumeli. Čeprav zgolj za tisto uro. V mislih imamo, seveda, čase pred možnostjo časovnega zamika in pred popularizacijo interneta, torej takrat, ko nam je tempo in urnik vsakdana do neke mere narekoval televizijski program. Televizija kot takrat najmočnejši medij je v svet lansirala marsikatere kultne serije, katerih ponovitve lahko še danes, v sodobnejših digitalnih časih, z obilico nostalgije gledamo na spletnih videoplatformah. Med tistimi, ki so preplavile svet in našo domišljijo spodbudile, da smo začeli razmišljati tudi o nezemeljskih stvareh ter nepojasnjenih fenomenih, je bila zagotovo serija Dosjeji X (X-Files). Te dni mineva že 30 let, odkar so jo prvič predvajali na ameriški televizijski mreži Fox. Zvrstilo se je enajst sezon, in sicer med letoma 1993 in 2002, ki jih štejemo kot originalne, nato pa še tako imenovane oživitvene (revival) med letoma 2016 in 2018.

Rdeča nit serije, ki jo je ustvaril Chris Carter, je bila preprosta, dosjeji x so bili pozabljen projekt FBI, v katerem sta pristala posebna agenta Fox Mulder, ki ga je igral David Duchovny, in Dana Scully, ki jo je upodobila Gillian Anderson. Prvi je bil obseden s paranormalnim in imel bujnejšo domišljijo ter hotenje po dokazovanju paranormalnega, druga pa je bila bolj prizemljena in racionalna ter je pojasnila fenomenov, ki sta jih odkrivala skupaj, iskala v bolj znanstvenih vodah. Danes bi bila serija, ki je bazirala (tudi) na tem, da (ameriška) vlada prikriva kolonizacijo Zemlje, ki jo pripravljajo vesoljci, med vsemi visokoletečimi teorijami zarote, ki so se razpasle v času interneta, najbrž povsem spregledana. Ali pa tudi ne? Morda bi danes prav tako dobila krila, a morda s to razliko, da leta 2023 mnogi gledalci in gledalke ne bi znali ohranjati zdrave distance do fikcije in bi marsikateri del scenarija vzeli smrtno resno. Se je že zgodilo. In se še vedno dogaja. Teorije zarote so trenutno pač trendovske in nič nenavadnega ni več, če vsake toliko od koga slišite, da nam v resnici vladajo reptili ali pa da se med nami sprehajajo nezemljani v človeški podobi.

Dosjeji X so torej več kot narejeni za današnje čase in nič čudnega ni, da številni znova posegajo po starih epizodah – teh je več kot 200 –, torej je materiala za debate še pa še.

Sporočilo serije je nekoliko paranoično, a prav tako v skladu s sodobnim svetom, ki vedno bolj tone v sistemski nadzor, glasi pa se: Ne zaupaj nikomur (Trust no one).

A pod površjem paranormalnega je pravzaprav ljubezenska zgodba, saj so trenja med agentoma Mulderjem in Scullyjevo očitna, a ravno toliko prikrita, da gledalec nenehno upa, da se bo med njima nekaj pripetilo. Nekaj več. Nekaj nadzemeljskega, če želite. Vez je premočna, da bi se lahko sploh kar koli zgodilo. In to serijo naredi še bolj intrigantno in še bolj misteriozno. Najbolj zvestemu gledalcu se tako zdi, da sta tudi glavna junaka del širše zarote.

Dosjeji X so bili nekakšno logično (čeprav povsem ločeno) nadaljevanje Twin Peaksa Davida Lyncha, in ker te dni na televiziji tovrstnih serij primanjkuje (saj jih imamo dovolj na spletu in v obliki vsesplošne paranoje v resničnem svetu), so ustvarjalci namignili, da obstaja možnost ponovne oživitve. Pustimo se presenetiti.