Komentar Miše Terček: Boj stoletja
Eden takšnih je bil boksarski boj desetletja med legendarnim borcem Mikom Tysonom in Jakom Paulom, ki je potekal pretekli konec tedna. Zgodba je bila zanimiva za širšo publiko, ker je šlo na eni strani za ikoničnega popkulturnega junaka, čigar vrhunec kariere in psihofizične pripravljenosti sega še v prejšnje stoletje (letos je namreč dopolnil 58 let), na drugi strani pa smo lahko opazovali samozavestnega in priljubljenega mladega izzivalca, čigar pot se strmo in neustavljivo vzpenja – videti je, kot da njegovim uspehom kar ni konca.
Netflix ne bi bil Netflix, če ne bi v dogodku prepoznal potenciala ter prehitel vseh (klasičnih) televizijskih hiš in si zagotovil pravice, da dvoboj predvaja v živo (streaming) prek svoje spletne platforme. Tisti, ki borbe, ki je potekala na stadionu v Dallasu pred več kot 70 tisoč ljudmi, še niste videli, si jo lahko še vedno ogledate v arhivu. Tako po svetu kot v Sloveniji je dogodek med televizijskimi vsebinami še zdaj trdno zasidran na 1. mestu lestvice priljubljenosti.
Spektakel, ki je po produkciji in pompu bolj kot na boks spominjal na wrestling v slogu WWE, je bil na voljo v 190 državah po svetu, v živo pa naj bi si ga ogledalo več kot 60 milijonov gospodinjstev. Slednje bi pomenilo, da gre za najbolj gledan boksarski dvoboj v zgodovini tega športa.
Mladi Jake Paul (27), v osnovi sicer influencer oziroma mojster družbenih omrežij, ki mu propaganda ni španska vas, ni skrival dejstva, da je šlo pri dotični boksarski borbi za ustvarjanje dobička. Že Mike Tyson naj bi po odhodu iz ringa odnesel več kot 20 milijonov ameriških dolarjev, Paul pa vrtoglavih 40 milijonov. O tem, koliko je s šovom zaslužil Netflix, lahko zgolj ugibamo.
Že pri obeh prihodih v gladiatorsko areno je bilo jasno, da občinstvo trdno navija za Tysona, ki je bil v tem primeru David v boju z Goljatom. Ne glede na njegovo legendarno kariero in naziv, da je (bil nekoč) »najnevarnejši tip na svetu«, je bilo že pred borbo marsikomu jasno, da bije bitko z mlini na veter.
So dvoboji in so dvoboji, ki so spektakli – tako veliki, da jih spremlja ves svet. In tako odmevni, da jih spremljajo tudi tisti, ki športa sicer ne spremljajo.
A upanje umre zadnje. Tako kot ameriški sen. In tako je cel svet skrivoma držal pesti za čudež. Vsi smo si potihoma želeli, da Tyson nokavtira Paula in milijonom ljudem po svetu dokaže, da starost ni ovira. Žal je bilo kaj kmalu po začetku dvoboja jasno, da Tyson ni več iz »železa«. Prvi dve rundi je bil še nekako pri stvari, kasneje pa, četudi je zdržal vseh osem rund, je bilo jasno, da gre bolj za šov kot za boks.
Tyson je bil počasen, dezorientiran, nefokusiran, v njegovih očeh pa je bil videti celo dvom. Ne, to ni bil tisti legendarni »železni Mike«. Čestitati pa mu je treba, da je vseeno pred zaslone spravil toliko ljudi. A po vsej verjetnosti zadnjič. Po boju je razkril, da enostavno v sebi nima več krvoločnosti in da se je za vrnitev v ring odločil predvsem zaradi finančnih razlogov. Jake Paul pa je svetu dokazal, da je pred njim še bleščeča kariera in zaprl kljun še tistim zadnjim dvomljivcem, ki ga (kljub zavidljivim uspehom in kratki karieri) niso jemali resno. Zvezda je (ponovno) rojena.
Intervju, ki je potekal v ringu po borbi in razglasitvi sodnikov, ki so zmago pričakovano dodelili Paulu, je bil za oba boksarja čustven. Večkrat sta se objela in vidno utrujena hvalila drug drugega. Po bitki je vse drugače – žepi so polni, karavana pa gre dalje.