Komentar Miše Terček: Čigav je moj glasbeni okus?

Ali danes v času algoritmov sploh lahko še rečemo, da sami sebi krojimo glasbeni okus? Slednji je bil vedno stvar polemike, nekateri so še danes mnenja, da se o okusih ne razpravlja, a v času sodobnih tehnologij se lahko upravičeno vprašamo, ali nas morda v to, da nam je neka pesem všeč, ne »prepričuje« umetna inteligenca. Je glasbeni okus, ki ga imamo danes, sploh naš ali je umetno ustvarjen oziroma vsiljen? Ta vprašanja kakopak nimajo preprostih odgovorov, a so relevantna, kar dokazuje tudi dejstvo, da so v zadnjem času postala tematika številnih raziskav in študij.

Algoritmi nas, ne zgolj glede glasbe, temveč tudi glede naših drugih navad, poznajo bolje, kot se poznamo sami. Glasbena industrija zato v pretočne platforme, kot je spotify, ki ga ima na svoji mobilni napravi že skoraj vsak uporabnik spleta, vlaga ogromno denarja, saj se jim rezultati obrestujejo. Tam namreč lahko algoritmi precej natančno napovedo, kateri izvajalec ali skladba nam bo všeč, pa tudi, po kakšnih žanrih po navadi posegamo ob določenih urah in dnevih. Bazen poslušalcev, ki služijo kot vzorec poskusnih zajčkov, ni majhen, saj ima zgolj spotify več kot 600 milijonov aktivnih uporabnikov, vrednost tega najbolj priljubljenega digitalnega predvajalnika glasbe pa je skoraj 70 milijard evrov.

Kot uporabniki mobilnih aplikacij, družbenih omrežij in spleta nasploh se najbrž niti ne zavedamo, koliko informacij o sebi posredujemo zgolj s tem, da odpremo mobilni zaslon. V telefonih, tablicah in računalnikih so tako rekoč shranjene vse naše navade. Tudi tiste, ki jih pred drugimi (torej pred bližnjimi ali pred zunanjim svetom) skrivamo. Algoritmi nas zato poznajo bolje kot naši najboljši prijatelji. Navada je železna srajca, pravijo, in algoritmi naše navade poznajo do potankosti. V ta koš spada tudi glasba. Slednje je na voljo več kot kdaj prej v zgodovini. In je na enem mestu. Povprečni uporabnik platforme spotify na teden prisluhne 40 izvajalcem, izbira pa lahko med več kot 70 milijoni pesmi. V današnjih digitalnih knjižnicah je shranjena tako rekoč celotna zgodovina sodobne glasbe. Le en klik stran je dosegljivo vse, kar nam srce oziroma uho poželi.

Glasbeni okus nam je sicer v dobi medijev že od nekdaj vsaj deloma krojil nekdo drug. Če so bili včasih to glasbeni uredniki na radijskih in televizijskih postajah, je danes to umetna inteligenca. Ta naj bi poganjala vsaj (kar pomeni, da je lahko ta številka še mnogo višja) 30 odstotkov glasbe, ki jo poslušamo prek spleta oziroma pretočnih platform. Vprašanje za konec se glasi, ali je s tem v resnici kaj narobe. Torej s tem, da glasbo izbira robot in ne človek. Konec koncev je glasbena industrija vedno težila k temu, da ima poslušalstvo pod nadzorom, danes pa ima končno v rokah orodje, ki ji to omogoča. Sicer pa imamo vedno možnost, da doma s stare kolekcije vinilnih plošč in zgoščenk obrišemo prah ter se prepustimo glasbeni izkušnji, kot so jo poznali naši starši in stari starši, ki so o tem, da jim bo okus nekoč narekovala umetna inteligenca, lahko zgolj sanjali.