Komentar Miše Terček: Evrovizijska drama

Letošnja 68. Evrovizija je bila nedvomno ena najzanimivejših in najbolj kontroverznih v zgodovini, obenem pa so dogajanje spremljali tudi tisti, ki sicer tega največjega z glasbo povezanega tekmovanja ne spremljajo. Razlog je bilo kakopak sodelovanje Izraela, zaradi katerega so organizatorju (Evropski radiodifuzni zvezi – EBU) mnogi očitali, da ima dvojna merila in nima načel. Pred dvema letoma je namreč EBU s tekmovanja izključil Rusijo, in sicer zaradi vojne oziroma napada na Ukrajino.

Tokrat se, kljub izraelskemu izvajanju genocida nad Palestinci, organizator za prepoved sodelovanja Izraelu ni odločil, ob tem pa našel kup izgovorov. Od tega, da to ni politično tekmovanje, do tega, da mu tega pravila ne dopuščajo. Vse to je pri javnosti sprožilo precej jeze in neodobravanja, kar so nekateri letos izrazili tudi tako, da so glasbeni spektakel, v katerem je sodelovalo 37 držav, bojkotirali. V številnih državah, tudi v Sloveniji, so denimo odpovedovali tudi priljubljene množične klubske zabave, ki po navadi sledijo, ko se dogodek zaključi. Dva polfinala (torkov in četrtkov) ter finale, ki je potekal v soboto, so tako minilo z grenkim priokusom – tako zaradi vsega naštetega kot tudi zaradi niza incidentov, ki so se zgodili pred in med sobotnim sklepnim večerom.

Nizozemski predstavnik Joost Klein je bil najprej dan pred finalom zaradi še vedno ne povsem pojasnjenega incidenta s članico produkcijske ekipe (po pripovedovanju prič se je prepir vnel prav zaradi izraelsko-palestinskega spora) izključen s tekmovanja, kar je na družbenih omrežjih povzročilo množične spopade med njegovimi zagovorniki in nasprotniki. Evrovizija je bila konec prejšnjega tedna celo največkrat omenjena beseda na nekdanjem twitterju oziroma omrežju X, kar pomeni, da so o tem »čivkali« tudi v ZDA, kjer je izraelsko-palestinsko vprašanje prav tako ena od najbolj vročih tem pred prihajajočimi ameriškimi predsedniškimi volitvami.

V prvem polfinalu Eurosonga je s prepričljivim nastopom presenetila tudi slovenska predstavnica Raiven, ki si je nato prislužila nepričakovano mesto v finalu. Gledalci smo po končanih nastopih čakali predvsem rezultate – torej komu so točke namenile lokalne žirije posameznih in kako so glasovali prebivalci sodelujočih držav, saj so se na koncu strokovni in telefonski glasovi združili. Prava bitka se tako v resnici ni odvijala na odru, temveč je bila v rokah ljudstva in peščice izbrancev, ki so podeljevali točke.

Končni zmagovalec je postal Švicar_ka Nemo, ki se identificira kot nebinarna oseba, in sicer s skladbo The Code. Prav zaradi spoja strokovnih in telefonskih glasov, pa se tu slaba volja gledalk in gledalcev šele začne. V svojem predizboru je bil Nemo namreč šele četrti, ta zgodba pa se je ponovila tudi v finalu, kjer ni postal »kralj (oziroma kraljica) ljudskih src«, saj so več glasov po televotingu dobili Hrvaška, Ukrajina in Izrael, vendar je bil niz 12 točk, ki jih je pred tem kot po tekočem traku prejemal od strokovnih komisij posameznih držav, dovolj, da je postal zmagovalec 68. Evrovizije. Zanimivo je tudi dejstvo, da še nikdar v zgodovini tekmovanja ni kak izvajalec prevzel evrovizijskega pokala z manj točkami občinstva.

V Sloveniji smo gledalci največ točk namenili sosednji Hrvaški, ki je sicer veljala za favorita, na drugo mesto pa smo presenetljivo postavili Izrael, ki je bil po številu točk v povprečju na drugem mestu tudi po seštevku vseh drugih sodelujočih držav. Največ glasov pa so letos gledalci Evrovizije namenili Hrvaški. In lahko rečemo, da smo se že kar malo veselili, da bi prihodnje leto Eurosong potekal v Zagrebu, le streljaj od slovenske meje.