Komentar Miše Terček: Gaserji in limke
Zdi se, da so te dni slovenski mediji odkrivali nove besede in fenomene. Vse skupaj je delovalo nekoliko smešno, še posebno mlajšim generacijam, vendar to pravzaprav ni nič novega. Starejše zanima sleng mladih, nemalokrat si ga ne znajo pojasniti ali si ga razlagajo po svoje, potem pa včasih v ta generacijski prepad posežejo mediji, ki se tudi tovrstnih fenomenov lotijo na dokaj klasičen novinarski način, kar pomeni, da tovrstne zadeve obravnavajo, kot bi analizirali kako politično afero. Problem nastane, če tematika v svoji osnovi ni prav nič resna oziroma ne bi smela biti. Med klasičnimi (ali bolje: tradicionalnimi) mediji in mladimi generacijami, kot je denimo generacija Z, je vedno manj skupnih točk. Mladi vedno manj kupujejo tiskane časopise, ne gledajo televizije (Netflixa in sodobnih spletnih platform sem ne štejemo) in ne poslušajo radia. Zato ni nič čudnega (pravzaprav je povsem pričakovano in pohvalno), da želimo mediji s temami, ki so mladim blizu, pritegniti tudi mlajšo publiko. Dogaja pa se, kot smo opisali že na začetku, tudi obratno, in sicer da želimo starejšim ponuditi vpogled v svet mladih. Slednje lahko deluje nekoliko hecno, če to razlaga nekdo, ki fenomena že v osnovi ne razume. Pa tudi, kot smo že poudarili, vsaka tematika ne spada v rubriko resnih obravnav.
Tako smo te dni veliko brali, gledali in poslušali o gaserjih in limkah. Mediji s(m)o kar drug za drugim, po principu učinka domin, o tem objavljali prispevke. Bili so bolj in manj posrečeni. Večinoma žal manj. Pred desetletji smo na podoben način lahko brali o emo subkulturi, in tudi takrat je šlo za poskus približevanja sveta mladih starejšim bralcem, poslušalcem in gledalcem. Težava je bila v tem, da so se velikokrat zastavljala napačna vprašanja, ki so nato sprovocirala mestoma nesmiselne odgovore. Odgovornost novinarjev je, da zgodbe že v osnovi zastavijo kredibilno, naloga urednikov pa, da prispevkov, ki na koncu morda delujejo nekoliko hecno in lahko škodujejo ugledu medija, ne objavijo. Vsega pač res ni treba objaviti. In vsakemu trendu se res ni treba priključiti. To je danes sicer lažje reči kot prakticirati, saj vsem medijem primanjkuje vsebin, še posebno na spletu gre že domala vse skozi sito (tudi pri tako imenovanih resnih medijih, ne zgolj pri tabloidih, da ne bo pomote). Pa vseeno – visoki novinarski standardi bi morali biti tudi danes merilo in smiselno je, še posebno v poplavi površnih in neresnih objav, da jih mediji upoštevamo.
Temu je podlegla tudi nacionalka, ki je na ulicah Ljubljane spraševala, kdo so gaserji in zakaj gremo nekaterim v nos. Prispevek o subkulturi so opremili tudi z grafiko videza predstavnikov gaserjev in limk ter se naslonili na izjavo antropologinje, ki je dejala, da je prevzemanje »tuje« (berite: balkanske) mode, posledica tega, ker Slovenci »nismo dovolj ponosni na svojo identiteto«. Ko naši mladi (in to veliko bolj množično) prevzemajo ameriško ali drugo zahodnjaško modo ali mentaliteto, pa se s tem praktično ne ukvarja noben »resen« medij.
