Komentar Miše Terček: Hrane se ne meče stran!
Najbrž si naše babice in dedki niso predstavljali, da bomo tudi na tako imenovanem Zahodu leta 2024 še govorili o lakoti in revščini. Slednji sta realni sliki našega zgolj na videz popolnega instagramovskega sveta. Na eni strani je vedno več tistih, ki komaj preživijo skozi mesec, na drugi pa svojo moč ohranjajo tisti, ki živijo v preobilju in si kopičijo premoženje. Velik del kroženja denarja, ki (kot so nas učili v kapitalizmu) je sveta vladar, predstavlja potrošništvo. Del njega pa je tako pretirano kupovanje hrane (še posebno v kakšnem megalomaznem nakupovalnem centru) kot tudi obiskovanje restavracij (s hitro ali počasno prehrano). Zaradi nakupovanja z očmi, ki nas pogosto pripelje do prenaloženih nakupovalnih vozičkov, pa smo tako doma kot v restavracijah nemalokrat priča metanju hrane v smeti. Še posebno na Zahodu je to (pre)pogosta praksa, ki je veliko bolj razširjena in problematična, kot se morda zavedamo.
Slovenija se je lani denimo zavezala, da bo do leta 2030 prepolovila količino zavržene hrane. Pri nas po podatkih statističnega urada na leto zavržemo okoli 164.000 ton hrane, odstotek pa se iz leta v leto veča. Povečanje gre pripisati predvsem večji količini odpadne hrane v dejavnosti proizvodnje hrane, kjer se je količina odpadkov zaradi zavržene hrane, neprimerne za uživanje ali predelavo, podvojila. Še posebno skrb vzbujajoč podatek pa je, da je okoli 40 odstotkov zavržene hrane še vedno užitne. Največ odpadne hrane nastane v gospodinjstvih (44 odstotkov), gostinstvu in drugih dejavnostih, v katerih se streže hrana, na primer vzgojno-izobraževalnih ustanovah, bolnišnicah in domovih za starejše (34 odstotkov), sledijo pa distribucija in trgovina ter proizvodnja in predelava hrane (13 odstotkov).
Povprečen državljan Slovenije je lani zavrgel 78 kilogramov hrane, kar je skoraj toliko, kot je povprečna teža odraslega moškega.
Ob tem bi bilo smiselno gostince spodbuditi, da ponujajo tudi manjše, polovične porcije, obenem pa najti način, kako razdeliti hrano, ki ostane (denimo v menzah). Pri tej točki bi se lahko vključile dobrodelne organizacije, ki se ukvarjajo z brezdomci in drugimi, ki jim je (denimo zaradi finančnih ali sorodnih razlogov) do hrane otežen dostop. A paziti je treba tudi pri donirani hrani, saj lahko tudi ta (v primeru da je podarjena napačni osebi) konča v odpadkih.
V osnovi gre kakopak za naš primarni odnos do hrane. Nanj moramo biti pozorni predvsem tisti, ki nikoli nismo živeli v pomanjkanju. Ob tem se lahko spomnimo zgodb naših babic in dedkov, ki smo jih omenili na začetku zapisa. Ti so marsikateremu od nas pripovedovali, kako je bilo pred in med (drugo svetovno) vojno oziroma kakšne stiske so doživljali v času pomanjkanja in kako so znali kasneje bolj ceniti vsak poln krožnik na mizi. Nič čudnega, da so nas kot otroke nemalokrat spodbujali, naj obrok pojemo do konca, četudi smo bili že siti.
Hrano nakupujmo preudarno in le toliko, kot je potrebujemo, naučiti pa se moramo tudi pripravljati ustrezno velike obroke. Zgledi vlečejo!
