Komentar Miše Terček: Kdo se boji OI?

Prah po največjem televizijskem spektaklu – petkovi otvoritveni slovesnosti 33. olimpijskih iger (OI) v Parizu – se še zdaj ni polegel. Čeprav ga je večina relevantnih tujih medijev opisovala s presežki, saj je slovesnost na sodoben, barvit in domiseln način predstavila preteklost in prihodnost Francije, so bila družbena omrežja polna konservativnih kritik. Te so se večinoma naslanjale na napačno razumevanje koncepta, najbolj pa jih je zmotila domnevna »parodija« na Zadnjo večerjo, kar so nekateri vzeli kot norčevanje iz religije, saj so v tem delu nastopali tudi kralji oziroma kraljice preobleke (drag queens).

Ob to sceno so se obregnili tudi slovenski politiki, denimo predsednik NSi Matej Tonin, ki je (kot mnogi drugi politiki in aktivisti na desnici) ob sliko Zadnje večerje ter prizor z olimpijskih iger zapisal: »Sprevrženo … žaljenje kristjanov postaja norma in vrhunec 'umetnosti'. Na humusu krščanstva so zrasle vse vrednote, ki delajo zahod drugačen in velik – svoboda, enakopravnost, človekove pravice … Kaj dobimo, če te korenine odstranimo? Dekadenco, ki jo spremljamo v vsakdanjih prizorih iz evropskih mest. Zato je danes še toliko bolj pomembno, da pogumno, odločno in brez strahu javno branimo naše vrednote.« Tudi novoizvoljena poslanka SDS je na omrežju X vprašala, ali si predstavljamo, da bi se na olimpijskih igrah »takole norčevali iz muslimanske vere«. »Samo mi smo tako neumni, da dovolimo, da se nas tepta in hodi po nas. Brez besed, res,« je dodala.

Precej politikov očitno ni naredilo domače naloge ter je zgolj verjelo dezinformacijam, ki so zakrožile po spletu, ter nemudoma obsodilo tako imenovano woke gibanje. A resnica je nekoliko drugačna. Najprej je treba omeniti, da »kontroverzno« slavje ni ponazarjalo Zadnje večerje, ki jo je naslikal Leonardo da Vinci, temveč Praznik bogov Jana Harmensza van Biljerta, naslikan v 17. stoletju, ki je shranjen v muzeju Magnin v Dijonu. Kot so nato hiteli prizadetim pojasnjevati drugi uporabniki družbenih omrežij, na sredini mize ni Kristus, temveč kronani Apolon. A kolesje napačne interpretacije se je kljub temu vrtelo naprej. Opravičil ni bilo, svojih objav pa nobena od vidnejših osebnosti, ki so pomagale širiti strah pred nastopajočimi, ni izbrisala. Škoda. Lahko bi vse skupaj sprejeli bolj odprtih rok in vsaj v času olimpijskih iger zakopali bojno sekiro. Nekoč je bilo tako, da so se v tem času prekinile celo vojne, zdaj pa ...

Francoski športni časnik L'Equipe je dogajanje povzel zgolj z eno besedo: »Veličastno.« Podobnega mnenja so bili pri časniku Liberation, kjer so zapisali, da je bil otvoritveni dan olimpijskih iger kaotičen, a se je končal z izjemno slovesnostjo. Španski športni časnik Marca je zapisal, da je bila otvoritvena slovesnost najboljša v zgodovini olimpijskih iger, saj je gledalcem ponudila šov, v katerem so lahko videli največje športne zvezde drugo ob drugi. »Rafael Nadal poleg Zinedina Zidana, Carl Lewis, Nadia Comăneci in Serena Williams so igrali pomembno vlogo pri odprtju olimpijskih iger,« so zapisali. Navdušeni so bili domala vsi svetovni mediji, z izjemo britanskih, ki pa so že zgodovinsko največji tekmeci (in kritiki) Francozov.

Edinstven prižig olimpijskega ognja s toplozračnim balonom se je sklenil s himno ljubezni, ki jo je zapela Celine Dion. Ta se je vrnila na oder po hudi bolezni ter z emocionalnim nastopom in osupljivim glasom orosila marsikatero oko. Organizatorjem lahko za otvoritveni spektakel, ki je bil zagotovo drugačen in bolj drzen kot pretekli, zgolj zaploskamo.