Komentar Miše Terček: Kralj TV-oddaj
Oprah Winfrey je danes sinonim za pogovorne šove. Nobena od drugih voditeljic ji v vsem tem času ni segla do kolen. Slavna televizijka je svojo oddajo The Oprah Winfrey Show, ki so jo prenašali iz Chicaga domala po vsem svetu, vodila 25 let, od leta 1986 do leta 2011. Seveda je imela tudi druge sodobnice (denimo Sally Jessy Raphael in Ricki Lake), ki so s sorodnim načinom vodenja in vsebino polnile televizijski program, a nobena od njih ni postala tako vplivna in tako bogata (Oprah je namreč prva temnopolta milijarderka v zgodovini ZDA). Oprah je tudi edina, ki ima (od leta 2011) svojo televizijsko mrežo Oprah Winfrey Network, obenem pa tudi druge medijske in produkcijske hiše.
Ko se je televizijski žanr pogovornih oddaj populariziral v drugi polovici osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let, je kakopak vsaka TV-mreža želela imeti svojo Oprah, in televizijskih voditeljic, katerih ime je postalo blagovna znamka oddaje, je kar mrgolelo. Danes (v dobi interneta in družbenih omrežij) pa je manj znano dejstvo, da so pred tem v tovrstnih oddajah kraljevali predvsem moški, med katerimi je bil daleč najbolj prepoznaven in pionirski Phil Donahue. Zanj je celo Oprah dejala, da brez njegove oddaje njenega šova ne bi bilo.
»Bil je prvi, ki je priznal, da ženske zanima še kaj več kot šminka ali recept za torto,« je o svojem predhodniku dejala Oprah Winfrey.
Donahue, ki je utrl pot marsikateremu televizijskemu voditelju tako imenovanega »daily talk show« žanra, je za svoje delo prejel deset televizijskih nagrad emmy za najboljšo TV-oddajo in deset za najboljšega TV-voditelja. O njem ponovno pišemo, ker je pred kratkim umrl na svojem domu v New Yorku, in sicer v starosti 88 let.
Donahue je bil pravzaprav prvi, ki je v svoje pogovore z bolj in manj znanimi gosti (odvisno od tematike) v TV-studio vključil tudi občinstvo. Slednje je lahko sodelovalo tudi z vprašanji ter se na goste odzivalo s ploskanjem, žvižgi itd. Gledalcem in gledalkam je sodelujoča publika okoli odra v studiu pričarala dodaten občutek bližine in domačnosti. Kasneje, ko so na TV-zaslone prišle tabloidnejše različice tovrstnih oddaj, kot je bil šov Jerryja Springerja, se je tudi ideja o prisotnosti (nekoč mirnega in razmišljujočega) občinstva izjalovila, a to je že druga zgodba.
Donahue je bil v svoji osnovi za televizijo tako pomemben, da ga je letos z najvišjim civilnim priznanjem v ZDA (predsedniško medaljo svobode) odlikoval celo ameriški predsednik Joe Biden. Oddaja The Phil Donahue Show, ki jo je voditelj iz Clevelanda začel leta 1967 v Daytonu v Ohiu, se je leta 1974 preselila v Chicago, leta 1984 pa v New York. Zadnjo oddajo je posnel leta 1996, na kratko pa se je potem vrnil na televizijo MSNBC, vendar je oddaja zaradi nizke gledanosti trajala le nekaj mesecev. Takrat je na malih zaslonih že kraljevala Oprah, Donahue pa novim TV-standardom in mlademu občinstvu enostavno ni bil več kos.
Donahue si je v svojih »zlatih letih« med ameriškimi gledalci pridobil kredibilnost in priljubljenost z odpiranjem kontroverznih tem, kot so vprašanja o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi, feminizmu in rasni napetosti. Leta 1971 je Američane neposredno seznanil z razmerami v njihovih zaporih, ko je posnel oddajo v državnem zaporu Ohia. Leta 1987 je denimo posnel pet oddaj v nekdanji Sovjetski zvezi, leta 1990 je imel intervju z Nelsonom Mandelo, leta 1992 pa sta se v njegovi oddaji pomerila kandidata za demokratsko predsedniško nominacijo Bill Clinton in Jerry Brown.
V dolgih letih je imel v svoji oddaji med drugim osebnosti, kot so Elton John, Gregory Peck, Whoopi Goldberg, Robin Williams, Dolly Parton, Muhammad Ali in številni drugi.
