Komentar Miše Terček: Lažna resničnost

Resničnostni šovi gredo nemalokrat predaleč. Eden od njihovih osnovnih namenov je, da pač šokirajo. In če se v družbenem TV-eksperimentu samo od sebe ne zgodi nič (dovolj zanimivega), se televizijski ustvarjalci potrudijo, da zgodbe sproducirajo (ali bolje: sprovocirajo) sami. Kljub temu da gledalke in gledalci (vsaj večinoma) danes vemo, da gre za manipuilacijo, voajersko in (morda tudi nekoliko) sadistično spremljamo zaplet in razplet scenarija, v katerem scenarij v resnici ni resničnosten, temveč prirejen, bolečine in psihične posledice tekmovalk in tekmovalcev (torej nastopajočih) pa žal resnične. Netflix je šel tokrat še korak dlje.

To mu je omogočila umetna inteligenca (AI), ki lahko danes prikazuje povsem prepričljive prizore, ki se v resnici niso odvili. Tehnologija, ki se imenuje »deep fake« (globoka prevara), ki se je razširila tudi po družbenih omrežjih, in sicer v videih, v katerih nastopajo zvezdniki v najrazličnejših neresničnih prizorih (tudi pornografskih). Danes so ti ponaredki že tako dobri, da s prostim očesom ne moremo več ločiti laži od resnice. In ne gre zgolj za premikajoče se slike, temveč tudi za zvok, za glas. Tako si lahko ogledate posnetek sebe, na katerem počnete stvari, ki jih nikoli niste, govorite besede, ki jih nikoli niste izrekli, in ste na krajih, ki jih nikoli niste obiskali.

Deep Fake Love (Globoko lažna ljubezen) je resničnostni šov, ki spremlja pet parov, katerih zaupanje je na preizkušnji. Gre za pare, ki niso v najboljšem obdobju in že tako dvomijo o svojih partnerstvih. Netflix pa jih nato s pomočjo deep fake tehnologije postavi na preizkušnjo, predvsem glede zaupanja, saj jim zabriše meje med resnico in lažjo. V igri je kakopak denar, sto tisoč evrov, ki jih dobi tisti par, ki se pri prepoznavanju resnice najmanjkrat zmoti. Na prvi pogled se morda sliši dokaj enostavno, a v resnici gre za precej kompleksno zadevo, saj pare že na začetku ločijo. Prve nastanijo v vilo Mars, druge pa v bivališče Venera. Oba luksuzna resorta, opremljena z obveznim bazenom in polnim barom alkoholnih pijač, da so tekmovalci čim več časa pomanjkljivo oblečeni in bolj sproščeni (berite: bolj dviji), sta obenem tudi začasni dom za privlačne samske moške in ženske, ki so za tekmovalke in tekmovalce nekakšna vaba, distrakcija.

Vsako epizodo »polovičke« iz Marsa in Venere sedejo na stol v TV-studio in si ogledujejo videoposnetke, med katerimi morajo ločiti, kateri so lažni in kateri pravi. Njihovo zaupanje je tako na veliki preizkušnji, saj svoje partnerje vidijo tudi v najbolj kočljivih situacijah, tudi med poljubljanjem in spolnim aktom z neznanci. Ker dotični tekmovalec vse do konca šova ni seznanjen s tem, ali gre za lažne ali resnične posnetke, to v njih vzbudi hude dvome, ki posledično vodijo tudi v to, da se sami maščujejo s podobnimi dejanji. V marsikaterem primeru se zato zgodi, da drug drugega prevarajo zgolj zaradi lažnega videoposnetka, nato pa svoje dejanje obžalujejo. A škoda je narejena. Netflix s tem ljudi v svojem šovu tretira kot poskusne zajčke, ki so tam zgolj in samo za zabavo gledalk in gledalcev. Igra se z njihovimi čustvi in odnosi, vse to pod krinko televizijske oddaje.

Kontroverzni šov je za tekmovalke in tekmovalce nedvomno kruta oblika mučenja, ki se izvaja s pomočjo umetne inteligence. Etika in profesionalna poklicna merila očitno ne pomenijo kaj dosti, na prvem mestu sta gledanost in odmevnost. Ne glede na (čustvene in duševne) posledice, ki jih tovrstni šovi puščajo na tistih, ki se jih (sicer prostovoljno) udeležujejo.