Komentar Miše Terček: Ločitvena drama
Vsak dan se na sodiščih odvija na tisoče sojenj. Večina gre mimo nas popolnoma neslišno, potem pa so tu tista, ki jih mediji vzamejo za svoja, jih spremljajo, poročajo o vsaki podrobnosti ter iz njih naredijo resničnostni šov. V sodobni zgodovini poznamo kar nekaj takšnih, eno od najbolj razvpitih in medijsko pokritih je bilo denimo sojenje igralcu in nogometašu O. J. Simpsonu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, za katerega prej zunaj meja ZDA pravzaprav sploh nihče ni vedel, kdo je.
Amerika pač iz vsega naredi šov. In tako je bilo le vprašanje časa, kdaj bosta »entertainment« postala tudi politika in sodišče. Za slednjega so v ZDA ustvarili tudi poseben televizijski kanal, imenovan Court TV, ki je prenašal in pokrival vsa mogoča sojenja. Ker je bilo zvezdniških premalo, so seveda pozornost preusmerili tudi na »navadne smrtnike«.
Televizijci so kmalu ugotovili, da je gledalkam in gledalcem pravzaprav vseeno, komu sodijo, le da je zgodba dovolj sočna in scenarij atraktiven. Ustvarjalcem šovov iz sodnih dvoran je kapnilo tudi, da zvezdnike sojenj lahko ustvarjajo sami, in to po istem kopitu, kot to počnejo v resničnostnih šovih. A pri tem vedno obstaja element tveganja. Ljudje pred malimi (in večjimi) zasloni lahko obsojenca vzamejo za (anti)junaka in iz njega pomagajo ustvariti senzacijo ali pa do njega ne razvijejo čustvene navezanosti oziroma se do njegovih dejanj ne opredelijo in ostanejo ravnodušni. In če je gledalcem vseeno, potem je šova konec, saj bodo nad njim obupali tudi televizijci, ne glede na to, ali je nedolžen ali kriv, ne bodo čakali na razglasitev sodbe.
Prav zato so še vedno najbolj učinkovita zvezdniška sojenja. Med slednje kakopak spadajo tudi bolj kontroverzne osebnosti, kot so serijski morilci. Prvo tovrstno »televizijsko sojenje«, ki je bilo predvajano na nacionalni ravni, se je zgodilo že davnega leta 1979, na zatožni klopi pa je sedel razvpiti Ted Bundy. Serijski morilec in posiljevalec je s svojo hipnotično karizmo pred male zaslone prilepil dobesedno celotno Ameriko, njegovo sojenje še do danes ostaja med najbolj gledanimi vseh časov. Leto dni kasneje so ga obsodili na smrt, iz zapora je pobegnil dvakrat, usmrčen pa je bil leta 1989, in sicer na električnem stolu. Pred tem je priznal umor tridesetih ljudi, čeprav nekateri sumijo, da je številka bližja stotici. O Tedu Bundyju so posneli številne filme, dokumentarce in serije, nekaj najnovejših najdete tudi na sodobnih TV-platformah.
Zadnje sojenje, ki je sodišče spremenilo v pravi mali TV-studio, pa je bila ločitvena drama med hollywoodskim igralcem in igralko, ki je medijsko zasenčila vse resnejše (in predvsem pomembnejše) politične in družbene teme. A ne zgolj to, dobila je tudi širše razsežnosti in se preselila na splet, na družbena omrežja in sorodne platforme, v nekem trenutku se je zdelo, da o tem govori ves svet in da se je družba razdelila na dva tabora. Kukanje v spalnico in vtikanje nosu v zasebne zadeve drugih ljudi je že od nekdaj prvi tračarski šport na svetu, a tokrat smo gledalci prestopili vse meje dobrega okusa. Čeprav je od sojenja med Johnnyjem Deppom in Amber Heard minilo že več kot leto dni, za njun »javni prepir« ostaja še vedno toliko zanimanja, da je Netflix o tem posnel dokumentarno serijo v treh delih. Nova dokuserija Depp v. Heard predstavlja nevtralen pogled na to, kaj se zgodi, ko sodišče javnega mnenja zasenči resničnost, predvsem pa v središče postavlja vprašanje, ali so družbeni mediji oziroma komentatorji influencerji na tiktoku in twitterju vplivali na končno razsodbo porote. Obvezen ogled za vse tiste, ki v sodobnem času podcenjujejo moč influencerjev.
