Komentar Miše Terček: Nostalgija, mladost in osemdeseta

Če je soditi po odmevnosti na facebooku, si je precejšen del gledalk in gledalcev v Sloveniji v nedeljo zvečer ogledal dokumentarni film o britanski glasbeni zasedbi Duran Duran na 2. programu TV Slovenija. In glede na zapise je nostalgija osemdesetih let še kako živa, glasba je ne nazadnje tista, ki nam vedno znova pričara mladost, hiti iz osemdesetih let pa še danes prevladujejo na marsikateri radijski postaji, saj smo bili v tistem času priča vzponu televizijske postaje MTV, ki je glasbo združila s sliko – in s tem sprožila industrijo videospotov, brez katerih si danes glasbeniki svojih karier ne morejo več predstavljati.


Dokumentarec z naslovom Duran Duran: There's Something You Should Know (Nekaj morate vedeti, 2018) je delo režiserke Zoe Dobson in predstavlja intimen portret skupine, ki je v osemdesetih (pa tudi pozneje v zgodnjih devetdesetih) osvojila svet. Za svojo so jo vzeli predvsem najstniki, večinoma najstnice, ki so si njihove podobe lepile po stenah v svojih sobah ter občudovale njihove videospote. Duran Duran so imeli zato v svojih začetkih precej težav s pridobivanjem spoštovanja glasbenih kritikov, saj so veljali za t. i. boy band v preobleki rock skupine.

Simon Le Bon, vokalist in medijsko najbolj izpostavljen (pa tudi prepoznaven) član zasedbe Duran Duran, si je kot otrok želel, da bi bil občudovan, kar je kot osrednji lik v dokumentarcu tudi odkrito priznal. Film se izogiba sofisticiranosti in pretirani sociološki analizi skupine oziroma vedno, ko se je loti (včasih se v to spustijo člani skupine sami, drugič povabljeni sogovorniki), se oddalji od iskrenosti in pristnosti. Zasedba je nastala leta 1978 v Birminghamu. Kot smo lahko videli v dokumentarcu, ni šlo za mulce, ki bi že od mladih nog trgali kitarske strune v očetovi garaži, temveč sta dva ustanovna člana organizirala avdicijo, na kateri sta spoznala bobnarja in pevca. Med njimi se je vzpostavila ustvarjalna kemija in pot je bila začrtana.

V 80. letih so duranduranovci obnoreli navdušeno poslušalstvo in, kot v dokumentarcu priča supermodel Cindy Crawford, so bile vanje zagledane vse najstnice. Propaganda je za tovrstne filme značilna, zato jim je določene piarovske trike oprostiti, a tovarna sanj pač brez superlativov najbrž sploh ne bi obstajala. Dokumentarni film predstavi štiri desetletja dolgo ustvarjanje, prepredeno s slavo, velikimi uspehi in strmimi padci, svetovnimi turnejami, snemanji eksotičnih videospotov na nenavadnih lokacijah, norimi zabavami in oboževalci.

Basist John Taylor o dolgoživosti skupine razmišlja na svojem domu v Los Angelesu, pevec Simon Le Bon se sreča s cerkvenim zborovodjo iz otroških dni, bobnar Roger Taylor obišče kraj začetka – Birmingham, klaviaturist Nick Rhodes pa za kamere pobrska med znamenitimi opravami, ki so zaznamovale njihov modni slog. Prav moda je bila tista, ki je, poleg glasbe, Duran Duran potisnila v ospredje. Začeli so tam, kjer sta končala David Bowie in glam rock v sedemdesetih – visoke pete, ličila, bujne pričeske, oprijete hlače, kratke majice, pompozni suknjiči. Z eno besedo: izstopanje. Provokacija brezspolnosti oziroma androgenosti je Duran Duran utelesila na vrh medijskega zanimanja. Z ekscentričnim načinom oblačenja so svetu sporočali, da je vseeno, kaj oblečeš, če se v tem dobro počutiš. To sporočilo pa je bilo za mlade po svetu univerzalno, saj so se z njim lahko poistovetili domala vsi, od uporniških punkerjev do predstavnikov LGBT+ populacije in modno zavednih najstnic.

V dokumentarcu so sicer rahlo zapostavljena temačnejša obdobja skupine, saj se niso vedno dobro razumeli. Razprtije so sicer omenjene, a fokus je predvsem na tem, da je zasedba po 40 letih ustvarjanja še vedno z nami. Njihovi zadnji izdelki so sicer pričakovano pretirano glorificirani, še posebno zadnji del filma je namenjen promociji novih stvaritev, ki družbeno in glasbeno nimajo več nikakršnega resnega vpliva, a kdo bi jim zameril. Enkrat se vse konča, in če ne legende, kdor drug pa naj počiva na svojih lovorikah.

V času policijske ure, ko vsi več časa presedimo pred televizijskimi, računalniškimi in telefonskimi zasloni, so tovrstni dokumentarci na nacionalki prava osvežitev. Še posebno zato, ker smo bili letos prikrajšani tudi za festival glasbenega filma. Množičen odziv na družabnih omrežjih bi moral javno televizijo spodbuditi, da občinstvu postreže z več tovrstnimi vsebinami. V časih ukrepov za zajezitev epidemije smo pač vsi kanček nostalgični. In glasba je tista, ki nam vzbudi največ čustev in prebudi obilico spominov. Glede Duran Duran pa lahko dodamo zgolj še to, da ko so pred nekaj leti nastopili v Ljubljani, so obiskovalke (takrat že precej starejše) prav tako kričale kot v najstniških letih.