Komentar Miše Terček: Oskarji in politika

V noči na ponedeljek so bile oči sveta uprte v Los Angeles, natančneje v podelitev najprestižnejših filmskih nagrad oskar. Ta ni odmevna le v svetu pop kulture, temveč v času konfliktov, vojn in družbeno-političnih trenj (v katerem nedvomno živimo zdaj) tudi širše. Zvezdniki, filmski, televizijski ali glasbeni (tisti pogumnejši, seveda), bi morali v takšnih časih izkoristiti priložnost in se postaviti na pravo stran – na stran miru.

Prenos letošnjih oskarjev si je prek televizijskih in spletnih zaslonov ogledalo na milijone ljudi. Zaradi družbenih omrežij, kot sta tiktok in instagram, ki objavljajo predvsem krajše izseke najbolj udarnih trenutkov, je gledanost danes precej težko natančno oceniti. Če analiziramo zgolj televizijske podatke, gledanost uradnih prenosov v živo prek malih zaslonov pada vse od leta 2014. Takrat so TV-rejtingi v ZDA zadnjič presegli številko 40 milijonov gledalk in gledalcev, leta 2021 so dosegli zgodovinsko dno, lani in predlani pa se je gledanost znova pričela popravljati.

Tokrat je bilo zanimanje nadpovprečno visoko, kar je pripisati predvsem fenomenu Barbenheimer, kar je oznaka za izjemno priljubljenost filmov Barbie in Oppenheimer, ki sta med seboj tekmovala tako na podelitvah nagrad kot tudi pri prodaji vstopnic. Pri slednji je bila nesporna zmagovalka Barbie, ki je v blagajno kinematografov po svetu prinesla več kot zavidljivo milijardo evrov, zlati kipci pa so večinoma romali v roke Oppenheimerja. In tudi tokrat je bilo tako: omenjeni film, ki ga je režiral Christopher Nolan, je prejel kar sedem oskarjev, med njimi tudi nagrado za režijo ter igralca v glavni in stranski vlogi.

Prireditev, ki jo je večina televizijskih kritikov označila za dolgočasno, je sicer minila skoraj brez političnih izjav. Skoraj. Najbolj politična od vseh se je namreč pripetila šele po prireditvi, a vseeno znotraj dvorane, v kateri je potekala,‒ in verjeli ali ne, bila je povezana z Evropo, natančneje s Slovenijo. Hollywoodski igralec Mark Ruffalo, ki je bil letos že četrtič nominiran za oskarja, je v seriji objav na instagramu in omrežju X namreč podprl kampanjo Moj glas, moja izbira, ki v Evropi ozavešča o pravici žensk do splava, koordinira pa jo Inštitut 8. marec, ki ga vodi Nika Kovač.

Med samo prireditvijo so številni zvezdniki sicer nosili rdeče priponke, simbol podpore premirju v Gazi, a le en govor večera se je posredno dotaknil nehumanosti vojne. Pogumnež, ki se je odločil, da bo spregovoril, je bil Jonathan Glazer. Drama o holokavstu Interesno območje je namreč prejela oskarja za najboljši mednarodni film.

»Tukaj stojiva kot posameznika, ki zavračata to, da sta se judovska identiteta in holokavst ugrabila v imenu okupacije, ki je pripeljala do konflikta za toliko nedolžnih ljudi – pa naj bodo to žrtve 7. oktobra v Izraelu ali pa še vedno trajajočega napada na Gazo,« je v svojem in producentovem imenu na odru izjavil Glazer.

»Film smo posneli tako, da bi nam nastavil zrcalo v sedanjosti, ne v preteklosti – film hoče pokazati, kam razčlovečenje vodi v najhujši obliki,« je še izpostavil in se ob tem navezal tudi na položaj na Bližnjem vzhodu, kjer so »ljudje na obeh straneh žrtve tega razčlovečenja. V tem filmu je vse, kar ljudje počnemo drug drugemu,« je pridal in poudaril, da druge vidimo kot manjvredne, kot drugačne od sebe. »Nekako to, korak za korakom, vodi do grozodejstev. Gre za ukoreninjeno nasilje v nas – in za to, da moramo preseči to stanje,« je sklenil.

Njegove besede je zvezdniško občinstvo v dvorani pozdravilo s stoječimi ovacijami. Tudi aplavz nekaj šteje, a besede in dejanja so močnejši. Upajmo, da se bo zaradi Glazerja prihodnje leto opogumil še kdo.