Komentar Miše Terček: Sedmič na slepo

Na Netflixu je na voljo že sedma sezona resničnostnega šova Love is Blind (Ljubezen je slepa), v njem tokrat nastopajo posamezniki, ki prihajajo ali živijo v ameriški prestolnici Washington. Slednja velja za enega od najbolj problematičnih mest v ZDA za zmenkarije, saj so (sodeč po raziskavah) ljudje tam še kanček bolj obsedeni s svojo kariero in za ljubezen v tem hitrem sodobnem svetu tako rekoč nimajo več časa.

Morda pa jih lahko reši Netflixov družbeni eksperiment zmenkov na slepo, v katerem kompatibilnost preverjajo tako, da se kandidati med sabo najprej zgolj slišijo in pogovarjajo, vizualna podoba pa pride na vrsto šele kasneje. To poteka tako, da so ženske in moški ločeni v skupini, ki prebivata vsak na svoji strani »zidu«, ki ga ločijo sobe (tako imenovani »podi«), v katerih se nato menjavajo ter pogovarjajo in spoznavajo prek pregrade. Debate in vprašanja so primerna situaciji, saj moraš človeka v takšnem primeru resnično dobro spoznati, precej lahko pa je ugotoviti tudi, kdo je plitek in kdo išče pravo ljubezen. Kompatibilnost je ena od temeljev za uspešno razmerje.

Tokrat izstopa kar nekaj zanimivih likov, denimo Leo, ki je privilegiran razvajen trgovec z umetninami, rojen v bogato družino, prek katere je podedoval družinski posel. Svoje finančno stanje nenehno ponavlja, saj ga bojda skrbi, da bi ga dekle vzelo zgolj zaradi njegovega denarja. Produkcijsko so si ga televizijci (zaradi njegovega očitnega površinskega problema) nekoliko privoščili in njegovo zgodbo komično napihnili tako, da so že v prvi epizodi v ozadju predvajali dramatično glasbo ter ga predstavili kot nekoga, pri katerem je že na prvi pogled opazna lažna skromnost. Leo, ki veliko govori o sebi in svoji privilegirani okoliščini, je med moško ekipo tako postal nekakšen antijunak dotičnega resničnostnega šova.

O čem pa v novi sezoni radi govorijo drugi tekmovalci? Tudi ostali so precej osredotočeni na svoje starše in na okolje, iz katerega prihajajo. Zdi se, da so nekoliko zrelejši kot prejšnje ekipe, kar lahko pomeni, da so ustvarjalci šova presodili, da ne izbirajo več (pre)mladih tekmovalcev, saj so jih gledalci morda naveličani. To pa zato, ker kratkoročno sicer prinašajo zabavno in sodobno dodano vrednost, dolgoročno pa jim večinoma primanjkuje poglobljene vsebine in zgodb.

Pri resničnostnih šovih, ki preživijo toliko sezon, se mnogokrat zgodi, da se zgodbe in liki pričnejo ponavljati. To je nekaj povsem običajnega. A če televizijci želijo, da se oddaje obdržijo v programu in jim šefi odobrijo nove sezone, morajo obdržati tudi gledalce. To pa lahko storijo zgolj tako, da vsakič znova ponudijo nekaj svežega, obenem pa morajo obdržati koncept, saj gre za prepoznaven šov, ki mora imeti tudi svoje posebnosti oziroma značilnosti – predvsem zato, da se loči od drugih. Blagovna znamka pač mora biti prepoznavna. In na neki način je Love is Blind, tako kot The Circle, Too Hot To Handle, Selling Sunset in še nekatere druge, v zadnjih letih med resničnostnimi šovi postal izjemno priljubljen.

V sedmi sezoni se zdi, da je med tekmovalci že na začetku veliko solz in odpiranja src, kar posledično gledalce že v samem začetku priklene pred male zaslone. Lahko gre kakopak zgolj za igranje in lažno odkritost, saj gre (ne glede na vse) za televizijski šov, v katerega se tekmovalci prijavijo sami. Ali pa je morda Washington res tako drugačen od preostanka ZDA in se sedma sezona zato tako zelo razlikuje od prejšnjih? O tem precej dvomimo, sicer pa boste lahko presodili sami, glede na to, koliko parov se bo dejansko zaročilo in dahnilo usodni da.