Komentar Miše Terček: Slavni in pozabljeni

Prejšnji teden je bila na 1. programu TV Slovenija televizijska premiera dokumentarnega filma Lačni, bosi in slavni režiserja in scenarista Benjamina Krežeta, ki pripoveduje zgodbo o Trboveljskem slavčku, pozabljenem fenomenu mladinskega pevskega zbora iz tridesetihih let prejšnjega stoletja, ki je ustvarjal vrhunsko umetnost in osvojil svet.

Dokumentarec si lahko še vedno ogledate v spletnem arhivu RTV 365. Ogled filma toplo priporočamo, saj gre za del slovenske kulturne zgodovine, ki smo ga tako rekoč pozabili oziroma so nam ga zgodovinopisci (iz takšnih in drugačnih razlogov) zamolčali. V časih pred internetom in družbenimi omrežji je bila to povsem običajna praksa (recimo ji kar oblika cenzure), ne glede na »zvezdniški« status.

Omenjeni zbor je namreč nastopal po vsej Evropi – in to v najbolj elitnih dvoranah, na turnejah pa so jim sledili občudovalci (danes bi jim rekli »fani«), kar je bil takrat edinstven fenomen. V desetih letih delovanja so Trboveljski slavčki izvedli 255 koncertov in z vlakom prepotovali 20.000 kilometrov, zaradi svojih izjemnih uspehov pa so bili leta 1938 izbrani, da iz ljubljanskega studia, prek radijskih valov, izvedejo koncert za ameriški šolski radio. Slednjega je po ocenah poznavalcev spremljalo več kot šest milijonov ameriških poslušalcev. Kasneje so bili tudi povabljeni na trimesečno turnejo po ZDA, vendar se zaradi prihajajoče (2. svetovne) vojne to nikoli ni zgodilo.

Kot smo lahko slišali (in videli) v dokumentarcu, v katerem nastopajo tudi nekdanji člani oziroma članice omenjenega pevskega zbora ter drugi zgodovinski pričevalci, je bila vokalna skupina unikatna predvsem zato, ker je bila sestavljena iz neprofesionalnih pevk in pevcev. A kljub temu so lahko parirali poklicnim (neamaterskim) pevskim zborom ter jih celo »preglasili«. Slednje lahko pripišemo predvsem njihovi strasti in zagonu, ki je bil tako rekoč brez konkurence.

Medvojni pevski zbor Trboveljski slavček je sestavljalo od osemdeset do sto revnih knapovskih otrok, brez vsake glasbene izobrazbe. Njihov vodja Avgust Šuligoj, po poklicu učitelj, ki je prebegnil iz Primorske, jih je povzdignil na takšno raven, da so bili leta 1936 na prvem mednarodnem glasbenem kongresu v Pragi od 600 takrat vodilnih muzikologov izbrani kot najboljši pevski zbor na svetu, celo boljši od znamenitih Dunajskih dečkov. Izvajali pa so pesmi uglednih skladateljev tistega časa, in nekateri od njih so skladbe pisali celo posebej za ta zbor.

Zgodba pozabljenega zbora pa je zanimiva tudi zato, ker ni bila vedno rožnata, saj so oblasti že od vsega začetka nasprotovale njegovemu delovanju in mu ves čas na razne načine oteževale delo. Ni jim bilo po godu, da bi se otroci, ki naj bi zrasli v delavce, ukvarjali s kulturo ter po svetu želi »slavo«. A uspeh Trboveljskega slavčka je pripisati tudi prav tem nemogočim razmeram, v katerih je deloval – od težkega socialnega okolja (otroci v zboru namreč niso imeli ničesar in jim je petje pomenilo tako rekoč vse) do nenehnih težav z oblastmi.

Ganljiva pripoved, v kateri je režiser in scenarist Benjamin Kreže razkril pozabljeno zgodbo, ki so jo posebej za dokumentarni film zdaj povedali predvsem starejši domačini, ki se še spominjajo tega fenomena, ki je za današnje razmere pravzaprav nepredstavljiv, saj so tovrstni globalni uspehi slovenskih glasbenikov danes izjemoma redki, in to kljub temu da imamo zaradi interneta na voljo številne tehnološke kanale, ki omogočajo komunikacijo z mednarodnim občinstvom.