Komentar Miše Terček: Šok faktor

Najbrž se vsi spomnimo kontroverznega televizijskega šova Jerryja Springerja, ki je znižal standarde pogovornih oddaj in jih spremenil v gladiatorsko areno. Pred dvema letoma umrli TV-voditelj se je te dni vrnil na male zaslone, in sicer kot portretiranec v trenutno najbolj gledani dokumentarni seriji na svetu – Jerry Springer: Fights, Camera, Action (Jerry Springer: Pretepi, kamera, akcija), ki si jo lahko ogledate ne pretočni platformi Netflix.

Dokumentarec razkriva marsikaj, predvsem ozadje zloglasnega šova ter ljudi, ki so oddajo pomagali postaviti na noge. Springer je namreč svojo kariero začel kot demokratski politik, kasneje pa je vodil televizijska poročila. Njegov prvi poskus ustvarjanja pogovorne oddaje je bil neuspešen, saj je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na televizijah tovrstnih šovov dobesedno mrgolelo, njegova različica pa v poplavi ponudbe ni izstopala, saj je bila povsem običajna ter kanček dolgočasna. A prav boj proti dolgčasu in skok v neraziskane vode mu je kasneje prinesel svetovno slavo. V dveh epizodah te nadvse intrigantne doku serije boste izvedeli vse in še več, obenem pa boste Springerja morda začeli celo ceniti. Da, prav ste prebrali. Nič namreč ni bilo prepuščeno naključju, Springerjeva oddaja pa je na neki točki prehitela celo oddajo kraljice pogovornih šovov Oprah Winfrey. S tovrstnih uspehom pa se lahko pohvali le malokdo.

Jerry Springer, ne glede na to, kaj si mislimo o njem in njegovem načinu dela, je nedvomno za vedno spremenil televizijo. Ali na bolje ali na slabše, v tem trenutku morda niti ni ključno vprašanje. Nedvomno je tudi na gledalcih pustil neizbrisen pečat. Springer je v devetdesetih letih postal blagovna znamka, ki jo je za svojo vzel nižji družbeni razred. Američani slednjemu slengovsko in nič kaj laskavo pravijo »white trash« (bele smeti) oziroma »trailer park trash« (smeti prikoličarskih naselij). Jerry Springer je poosebljal šok faktor »belih smeti«, ki so končno imeli svojo oddajo, ki je bila antiintelektualna, ni skušala analizirati ali moralizirati, temveč je zgolj brez dlake na jeziku in brez cenzure kazala sliko neke druge Amerike, ki je bila televizijskemu občinstvu do takrat skrita, v resničnosti pa precej prisotna. Ne, to ni bil Hollywood, to ni bila Dinastija – to so bili ljudje, na katere je Amerika pozabila. Ljudje na socialni podpori, ki imajo realne probleme in ki bi naredili vse, da bi doživeli svojih 15 minut slave. In Springer jim je to omogočal. Bolj šokantno je bilo razkritje, bolj je publika v studiu vpila »Jerry! Jerry! Jerry!«.

Zgodb, ki jih je Springer razkril na malih zaslonih, je preveč, da bi jih naštevali, lahko pa omenimo zgolj nekaj najbolj bizarnih, saj je obravnaval predvsem družinske in partnerske drame. Od incesta in varanja do takšnih drugačnih skrivnosti, ki so na dan prišle v trenutku, ko so se prižgale kamere. Nekatere so bile tako zelo nenavadne, da smo se nenehno spraševali, ali morda ni vse skupaj zrežirano in plačano. Vsebine so postajale vse bolj surove, v ospredje pa so prihajali antijunaki in »mali ljudje«, sleherniki.

Springer je znal zgodbe tabloidno začiniti, obenem pa se je od njih odmakniti ravno toliko, da je ob koncu vsake oddaje vedno izpadel kot gospod. Imidžu primerno je vedno nosil obleko in kravato. Šov Jerryja Springerja je bil v ZDA na sporedu skoraj tri desetletja, med letoma 1991 in 2018, zdaj pa mu je Netflix postavil še spomenik v obliki dokumentarca.