Komentar Miše Terček: Super dolgočasno
Super Mario je priljubljeni lik iz Nintendovih videoiger, ki se je prvič pojavil leta 1985, do danes pa je postal prepoznavna blagovna znamka in franšiza, ki ji v igričarskem svetu skorajda ni para. O v rdečo delovno opravo oblečenem vodovodarju z italijanskim naglasom je bilo posnetih tudi več serij, filmov in risank, na prodajnih policah pa najdemo številne artikle z njegovo podobo. Slavo pa so v zadnjih desetletjih poželi tudi drugi liki iz dotične videoigre, denimo njegov v zeleno odeti pajdaš Luigi.
Kako pa se Super Mario in njegovi znajdejo v letu, ko je svetu zavladala umetna inteligenca? Je simpatični vodovodar danes še kos superjunakom, ki jih idolizira generacija Z? Sodeč po današnjih kriterijih je Mario preveč običajen in neopazen ter premalo izstopajoč, a klasika je vseeno klasika. Te dni je na Netflixu na voljo animirani film The Super Mario Bros. Movie, ki smo ga lani lahko gledali v kinematografih. Ne glede na to, da je trenutno med najbolj gledanimi televizijskimi vsebinami na omenjeni platformi, ocenjujemo, da ne gre za presežek.
Še več – zgodba oziroma scenarij je tako varen, da je težko verjeti, da je bil posnet le pred nekaj leti. Lahko bi ga označili za »družinski« film, a kaj ko bodo starši svojim otrokom težko pojasnili, zakaj je bil lik Maria nekoč tako priljubljen, da s(m)o vsi igrali Nintendove igrice. Franšiza Super Maria je namreč po svetu prodala slabo milijardo videoiger, vredna pa naj bi bila celo več kot Star Wars oziroma vrtoglavih 30 milijard ameriških dolarjev.
Ne glede na to, kaj si mislimo o prej omenjenem animiranem filmu, pa je očitno na Super Mariu še vedno nekaj nadvse privlačnega, kar gledalce vabi pred male in velike zaslone, saj je animacija lani v kinematografe prinesla skoraj 1,4 milijarde dolarjev. Prehitel jo je zgolj film Barbie. Netflix je dotični film o vodovodarskem superjunaku na svojo platformo lansiral ob pravem času oziroma ob novici, da nadaljevanje animiranega celovečerca na velika platna prihaja že aprila leta 2026. Film bosta producirala Chris Meledandri iz studia Illumination in Shigeru Mijamoto iz podjetja Nintendo, režijo bosta prevzela Aaron Horvath in Michael Jelenic, scenarij bo prispeval Matthew Fogel.
Nintendo razmišlja o tem, da bi še bolj razširili superjunakov svet, kar lahko pomeni, da prihajajo številne spremembe in predvsem posodobitve, ki se bodo prilagodile današnji mladini. Bo Mario torej postal bolj »woke« ali bi tako velika franšiza s tem tvegala preveč? V katero smer bodo zavili, bo pokazal čas, zaenkrat pa Nintendo ostaja zvest svojemu osnovnemu modelu, ki (začuda) še vedno (vsaj sodeč po cekinih, ki kapljajo v njegovo blagajno) deluje. Na to, da komercialni uspeh avtomatsko ne prinaša tudi umetniške vrednosti, se ustvarjalci očitno požvižgajo. Nič čudnega, saj gre za potujoči cirkus zabave, katerega osnovni namen je tiskanje denarja. Če je gledalcem všeč, toliko bolje – priljubljenost prinaša zgolj še več denarja. Kaj si o tem mislijo kritiki in strokovnjaki, je lastnikom blagovne znamke po vsej verjetnosti vseeno. A prav zaradi njihove poslovno orientirane smeri bi se lahko botri animiranega superjunaka potrudili nagovoriti tudi nove, mlajše generacije, ne zgolj nostalgikov, saj na mladih svet stoji in čez nekaj desetletij bo lahko Super Mario zaradi tega ostal brez občinstva.
Do takrat pa lahko »uživate« v zadnjem filmu, v katerem Mario in Luigi obiščeta gobje kraljestvo, kar se sliši precej psihedelično, a v resnici ni. Je pa Mario še vedno precej odbit lik, kar potrjuje tudi dejstvo, da mu je glas posodil kaotično-energični hollywoodski igralec Jack Black.
