Komentar Miše Terček: Televizijski božič

Niti december še ni potrkal na vrata, a potrošništvo zahteva svoje in predbožični oziroma praznični duh je v obliki novoletnih luči in okrasitev izložb v trgovinah že v polnem zamahu. Ulice se svetijo, »znižane« cene privabljajo in zunanji svet se že tradicionalno, kot vsako leto, spreminja v rdeče-belo fantazijo.

V tej pravljici živimo vsi z denarnicami brez dna, dokler januarja ne ugotovimo, da smo šli z nakupi (in stvarmi, ki jih v resnici ne potrebujemo) morda predaleč. A tako je vsakič znova. Nikoli nas ne izuči. Obenem pa to tovarno sanj potrebujemo, da vsaj malo ubežimo ponorelemu svetu, ki nas vsak dan bombardira s slabimi novicami in nas opominja, da si marsikje (zaradi vojn ali drugih sorodnih konfliktov ter diskriminacij) tega ne morejo privoščiti.

Nekaj podobnega je z božičnimi filmi, ki že zdaj, torej novembra, pridno polnijo televizijske programe. Ali je zanimanje za njih (s strani gledalk in gledalcev) vsiljeno oziroma umetno ustvarjeno, presodite sami, a tudi v Sloveniji se je že zdaj na prvo mesto najbolj gledanih vsebin na Netflixu uvrstil film Best. Christmas. Ever! (Najboljši božič vseh časov). Slednji (pričakovano) pravzaprav ne ponuja ničesar novega, le še eno predbožično družinsko zgodbo z vzdušjem romantične komedije.

Film je režirala Mary Lambers, scenarij sta napisala Todd Gallicano in Charles Shyer, v njem pa v glavnih vlogah nastopajo Heather Graham, Brandy Norwood, Matt Cedeño in Jason Biggs. A novi filmi se ne primejo kar tako. Ali bo omenjeni božični celovečerec romal med večne klasike, bo pokazal čas, praviloma pa gledalke in gledalci pri dotičnem žanru stavijo na zmagovalne konje, zimzelene uspešnice, ki so z nami že desetletja. A se jih (več kot očitno) nikoli ne naveličamo.

In ker bodo te dni televizije (in spletne TV-platforme) kar tekmovale, katera jih bo ponudila več, naj se ob tem spomnimo nekaj »največjih« oziroma najbolj nadležnih, katerih zgodbe znamo že dobesedno na pamet, a jim (ne glede na vse našteto) kljub temu še vedno nekako dajemo priložnosti (in oglede).

Najprej ne moremo mimo najbrž največkrat predvajanega božičnega filma, ki je zaradi tega, ker se že leta vedno znajde v decembrskem programu TV-kanalov, postal prava zimska šala. Sam doma (Home Alone) iz leta 1990 je družinska božična komedija, ki je svetlolasega Macaulayja Culkina izstrelila med največje hollywoodske zvezdnike njegove generacije. Zgodba (saj ne, da je ne poznate, a morda je med vami še vedno kdo, ki se mu je v vseh teh letih temu filmu nekako uspelo čudežno izogniti) govori o mladem Kevinu, ki ga družina pomotoma pozabi doma v veliki hiši.

Od božičnih komedij so (predvsem zaradi vsesplošne priljubljenosti) omembe vredni tudi romanca Pravzaprav ljubezen (Love Actually, 2003) z zvezdniško zasedbo, duhovitim scenarijem in obilico britanskega humorja, Škrat (Elf, 2003), ki je zgodba o Božičkovem škratu, ki je nato zrasel in se odločil poiskati svojo človeško družino (v filmu kot škrat blesti Will Ferrell), in Pisma sv. Nikolaju (2011), ki je božična romanca slovenskega režiserja Mitje Okorna, v kateri se z obilico zabavnih prigod združijo zgodbe številnih ljudi v Varšavi.

Potem je tu še nekaj božičnih grozljivk, kot so nepozabni Gremlini (1984) in genialna Predbožična mora (1993) Tima Burtona. Za ljubitelje fantazij je vredno omeniti animacijo Polarni vlak (2004), ki govori o dečku, ki dvomi o Božičku in se odpravi na potovanje s polarnim vlakom, polnim otrok, od animiranih filmov pa vas ne bo razočaral Klaus (2019), izmišljena zgodba o sebičnem poštarju, ki se spoprijatelji z osamljenim proizvajalcem igrač. Pa vesel TV-božič vsem skupaj!