NA OKO
Komentar Miše Terček: Vesoljska vojska
Morda je vsega skupaj kriva kruta resničnost, ki je dandanes bolj komična kot komedije same, in to še posebno na političnem prizorišču v ZDA.
Odpri galerijo
Steve Carell kot general Naird
Aktualne tematike so med televizijskimi vsebinami vedno zaželene. Danes, ko je tehnologija naprednejša in dostopnejša, lahko tudi prej najdejo pot med serije in filme. A čeprav je vselej intrigantno, ko umetnost posnema resničnost (in obratno, seveda), pa žal tovrstni poskusi niso vedno uspešni oziroma prepričljivi. Za čisto svežo in težko pričakovano Netflixovo TV-serijo Space Force se je zdelo, kot da nič ne more iti po zlu. Temelji za garancijo njene uspešnosti so bili položeni že s sodelujočimi imeni, saj sta nanizanko ustvarila Greg Daniels in Steve Carell – slednji je v njej celo prevzel naslovno vlogo, ob njem pa igrajo John Malkovich, Ben Schwartz, Diana Silvers in Tawny Newsome. Kaj gre torej lahko narobe? Hja, očitno marsikaj. Serija naj bi bila komična, čeprav temelji na parodiji in precej resnih stvareh, kot sta razmetavanje državnega proračuna in ameriška vojska, a humor kar nekako ne pride do gledalca. Za to pa je več razlogov. A začnimo na začetku, za tiste, ki serije Space Force, ki se v prvi sezoni (na tem mestu se sicer upravičeno sprašujemo, ali po tako katastrofalnem začetku naslednja sezona sploh pride) ponuja v desetih epizodah, še niste gledali.
Morda je vsega skupaj kriva kruta resničnost, ki je dandanes bolj komična kot komedije same, in to še posebno na političnem prizorišču v ZDA. Ameriškega predsednika Donalda Trumpa bi bilo težko imitirati bolj smešno, kot že sam imitira samega sebe. In nekaj podobnega se je zgodilo tudi v seriji Space Force. Humoristična parodija namreč govori o šesti veji ameriške vojske, imenovani Space Force, ki je zadolžena za militarizacijo vesolja. Naj se sliši še tako nenavadno, se to tudi zares že dogaja – kar ni prav nič smešno, ravno nasprotno, človeški pohlep je postal prevelik za Zemljo, zato je treba zavojevanje seliti tudi na Luno in dlje. A kljub temu da ideja sama po sebi res ni slaba in bi bila lahko s pravim dotikom povsem prepričljiva, pade že na prvem testu, ko gledalca nikakor ne more prikovati pred zaslon. Zgodba se začne odvijati ne kot serija, temveč kot ena od tistih praznih hollywoodskih komedij, ki se vse začnejo, odvijejo in končajo enako. Tudi sicer odlični Steve Carell nam v tem primeru ni bil v pomoč, saj je scenarij povprečno slab, izvedba pa popolnoma nezanimiva, kot kakšen film iz devetdesetih, ki ga komercialne televizije vrtijo v programu, ko se konča najbolj gledan termin.
General Naird, ki ga upodobi Carell, se proti svoji volji znajde na čelu sile Space Force, navodila pa so jasna in preprosta: prehiteti je treba Kitajsko in v najkrajšem možnem času po Luni zakorakati v vojaških škornjih. Sliši se precej infantilno, kajne? No, nekaj takega bi povsem lahko izrekel tudi resnični ameriški predsednik, ki ga lahko mestoma opazimo tudi v liku generala Nairda, ki je sicer aroganten, nesposoben in svojeglav, predvsem pa rad nasprotuje tistim, ki so na svojem področju strokovnjaki. On pač ve. On zna – oziroma zgolj on ve in zna. A ker se gledalke in gledalci z zgolj negativnim likom ne bi mogli poistovetiti, so ustvarjalci seriji naredili pričakovan tvist in generalu dodali tudi nekaj »človeških« lastnosti. Naird je tako po drugi strani tudi človek, ki ima svojo zasebnost in ki ga je treba razumeti.
A Space Force, ne glede na ime, ni nič kaj podobna kakšni akciji ali znanstveni fantastiki, temveč je v svoji biti precej »dolgočasna« in zelo »zemeljska«. Namreč veliko bolj spominja na humoristične serije, ki se odvijajo na delovnem mestu, v pisarnah, scenarij iz epizode v epizodo stopnjuje proti izstrelitvi v vesolje. Da so stvari skorajda narejene za humor najstnikov, priča tudi dejstvo, da je ena od epizod posvečena opičjemu astronavtu, ki mu znanstveniki in vojaški uradniki poskušajo z znakovnim jezikom dopovedati, kako popraviti del vesoljskega plovila. Komu se je zdelo nadvse zabavno, da bi to vključil v serijo, lahko zgolj ugibamo. A tovrstnih prizorov in epizod, ki se vlečejo in s katerimi se trudimo, da bi jih pogledali do konca, je kar nekaj. Preveč. V scenariju pa je tudi kar nekaj vsebinskih lukenj, ki bi jih lahko pripisali površni ali hipni montaži ... ali pa že v osnovi pomanjkljivo sestavljeni zgodbi, v kateri se nekateri detajli in delčki kar porazgubijo. Tako denimo nikoli ne izvemo, zakaj žena generala Nairda pristane v zaporu.
Space Force enostavno ne izkoristi svojega potenciala, najboljši del serije pa je kdo drug kot fantastični John Malkovich, ki igra lik znanstvenika Adriana Malloryja. Vprašanje, ki si ga ob tem zastavljamo, pa je, ali je Malkovich dovolj dober, da popelje serijo do druge sezone. Mar je celotna sezona res vredna snemanja zaradi zgolj enega dobrega igralca oziroma lika? No, glede na zaključek prve sezone lahko sklepamo, da je druga že načrtovana. Vprašanje pa je, ali bo imela sploh še kakega gledalca. Večina se bo namreč po slabi prvi sezoni raje prestavila kam drugam.
Morda je vsega skupaj kriva kruta resničnost, ki je dandanes bolj komična kot komedije same, in to še posebno na političnem prizorišču v ZDA. Ameriškega predsednika Donalda Trumpa bi bilo težko imitirati bolj smešno, kot že sam imitira samega sebe. In nekaj podobnega se je zgodilo tudi v seriji Space Force. Humoristična parodija namreč govori o šesti veji ameriške vojske, imenovani Space Force, ki je zadolžena za militarizacijo vesolja. Naj se sliši še tako nenavadno, se to tudi zares že dogaja – kar ni prav nič smešno, ravno nasprotno, človeški pohlep je postal prevelik za Zemljo, zato je treba zavojevanje seliti tudi na Luno in dlje. A kljub temu da ideja sama po sebi res ni slaba in bi bila lahko s pravim dotikom povsem prepričljiva, pade že na prvem testu, ko gledalca nikakor ne more prikovati pred zaslon. Zgodba se začne odvijati ne kot serija, temveč kot ena od tistih praznih hollywoodskih komedij, ki se vse začnejo, odvijejo in končajo enako. Tudi sicer odlični Steve Carell nam v tem primeru ni bil v pomoč, saj je scenarij povprečno slab, izvedba pa popolnoma nezanimiva, kot kakšen film iz devetdesetih, ki ga komercialne televizije vrtijo v programu, ko se konča najbolj gledan termin.
General Naird, ki ga upodobi Carell, se proti svoji volji znajde na čelu sile Space Force, navodila pa so jasna in preprosta: prehiteti je treba Kitajsko in v najkrajšem možnem času po Luni zakorakati v vojaških škornjih. Sliši se precej infantilno, kajne? No, nekaj takega bi povsem lahko izrekel tudi resnični ameriški predsednik, ki ga lahko mestoma opazimo tudi v liku generala Nairda, ki je sicer aroganten, nesposoben in svojeglav, predvsem pa rad nasprotuje tistim, ki so na svojem področju strokovnjaki. On pač ve. On zna – oziroma zgolj on ve in zna. A ker se gledalke in gledalci z zgolj negativnim likom ne bi mogli poistovetiti, so ustvarjalci seriji naredili pričakovan tvist in generalu dodali tudi nekaj »človeških« lastnosti. Naird je tako po drugi strani tudi človek, ki ima svojo zasebnost in ki ga je treba razumeti.
Morda je vsega skupaj kriva kruta resničnost, ki je dandanes bolj komična kot komedije same, in to še posebno na političnem prizorišču v ZDA.
A Space Force, ne glede na ime, ni nič kaj podobna kakšni akciji ali znanstveni fantastiki, temveč je v svoji biti precej »dolgočasna« in zelo »zemeljska«. Namreč veliko bolj spominja na humoristične serije, ki se odvijajo na delovnem mestu, v pisarnah, scenarij iz epizode v epizodo stopnjuje proti izstrelitvi v vesolje. Da so stvari skorajda narejene za humor najstnikov, priča tudi dejstvo, da je ena od epizod posvečena opičjemu astronavtu, ki mu znanstveniki in vojaški uradniki poskušajo z znakovnim jezikom dopovedati, kako popraviti del vesoljskega plovila. Komu se je zdelo nadvse zabavno, da bi to vključil v serijo, lahko zgolj ugibamo. A tovrstnih prizorov in epizod, ki se vlečejo in s katerimi se trudimo, da bi jih pogledali do konca, je kar nekaj. Preveč. V scenariju pa je tudi kar nekaj vsebinskih lukenj, ki bi jih lahko pripisali površni ali hipni montaži ... ali pa že v osnovi pomanjkljivo sestavljeni zgodbi, v kateri se nekateri detajli in delčki kar porazgubijo. Tako denimo nikoli ne izvemo, zakaj žena generala Nairda pristane v zaporu.
Space Force enostavno ne izkoristi svojega potenciala, najboljši del serije pa je kdo drug kot fantastični John Malkovich, ki igra lik znanstvenika Adriana Malloryja. Vprašanje, ki si ga ob tem zastavljamo, pa je, ali je Malkovich dovolj dober, da popelje serijo do druge sezone. Mar je celotna sezona res vredna snemanja zaradi zgolj enega dobrega igralca oziroma lika? No, glede na zaključek prve sezone lahko sklepamo, da je druga že načrtovana. Vprašanje pa je, ali bo imela sploh še kakega gledalca. Večina se bo namreč po slabi prvi sezoni raje prestavila kam drugam.
