NA OKO
Komentar Miše Terček: Vrnitev izginulega
Prvi del z naslovom The Murderer (Morilec) je tako dober, da bi ga lahko označili za enega od letošnjih televizijskih vrhuncev.
Odpri galerijo
Izginuli glasbenik Graham Husker in občinstvo med koncertom v sobi 104 FOTOGRAFIJI: HBO
Od nekdaj so bile zanimive televizijske serije, ki niso bile nanizanke oziroma nadaljevanke, kar pomeni, da je bila vsaka epizoda mali film zase. Drugi igralci, drugo okolje, včasih tudi povsem drug žanr, celo scenariste so lahko menjavali. Neka rdeča nit je sicer morala biti, da je bilo sploh smiselno vse skupaj tržiti pod isto »blagovno znamko«, vendar lahko je bila ta nit povsem abstraktna oziroma je predstavljala neki zunanji faktor. Tako je na primer pri TV-seriji Black Mirror, ko je vsem epizodam skupno to, da se ukvarjajo z nadzorom in futuristično družbo oziroma s sodobno tehnologijo, sicer pa je vsak del popolnoma drugačen in gre v resnici za skupek kratkih filmov. Produkcijsko je to po eni stran zahtevnejše in bolj komplicirano, saj je treba menjavati snemalna prizorišča, kar ni najbolj poceni, po drugi strani pa imajo ustvarjalci bolj proste roke glede tega, kaj počnejo z liki in zgodbami.
Eno od fascinantnejših tovrstnih serij že štiri sezone ponuja televizija HBO. Gre za antološko serijo ustvarjalcev bratov Marka in Jaya Duplassa ki se dogaja v hotelski sobi 104, kjer se v vsakem delu vsakokrat odvije drugačna zgodba različnih žanrov, od komedije in drame do grozljivke. Premiera četrte sezone, ki bo kot vse prejšnje ponudila dvanajst epizod, je bila prejšnji teden in takoj je pritegnila veliko pozornosti.
Prvi del z naslovom The Murderer (Morilec) je tako dober, da bi ga lahko označili za enega od letošnjih televizijskih vrhuncev. Epizoda je tako zelo na nivoju, da med gledanjem pozabimo, ali morda nismo v kinu in spremljamo novo mojstrovino Jima Jarmuscha, Larsa von Trierja ali nemara celo Quentina Tarantina. Zgodba je povsem preprosta. Prizorišče je kakopak hotelska soba 104, deloma tudi kopalnica. V prvem kadru vidimo štiri mladostnike, tri fante in eno dekle, ki se pripodijo v hotelsko sobo. Eden od njih začne zavzeto pojasnjevati, zakaj so se znašli tam, in jim začne pripovedovati zgodbo o tem, da »ga« je končno našel. Koga neki, se sprašujejo ostali. »Njega,« odgovori in še vedno ne izda imena. Nato pa končno pove, da je našel glasbenika, ki je pred leti izginil. Glasbenika, ki ga je med prejemanjem nagrade pred TV-občinstvom ovekovečil sam Bono iz skupine U2 ter dejal, da je posnel najboljši album tistega leta. A ta ekscentrični glasbenik, ki sliši na ime Graham Husker, ni maral občinstva, izdal pa je zgolj eno ploščo, zato se je iz neznanih razlogov umaknil iz javnosti. Na njegovem zapuščenem avtu so našli zgolj misteriozno sporočilo, ki se nanaša na besedilo ene od njegovih pesmi.
Eden od fantov ostalim pove, da je na enem od koncertov, ki ga je obiskal, prepoznal Huskerjev glas, nato pa stopil do nastopajočega in ga vprašal, ali je morda on »Graham Husker«. Ta je sprva zanikal, a ko mu je povedal, da je dolgoletni oboževalec in da bi mu zelo pomenilo, če bi vedel, da je spoznal resničnega Huskerja ... ga je kasneje dohitel na parkirišču in mu povedal sledeče: »Zberi največ še štiri dodatne svoje prijatelje, zakupi hotelsko sobo, priskrbi sod piva in samo za vas bom priredil zasebni koncert Grahama Huskerja«.
Zbrana druščina kar ni mogla verjeti, da se jim to res dogaja. Skeptično in malce nezainteresirano je bilo zgolj dekle, ki za glasbenika še nikoli ni slišalo. Katherine je upodobila transspolna igralka Hari Nef, kar liku doda še dodatno dimenzijo in misterioznost. Prijatelji ji razložijo vse podrobnosti o tem, kako je album Grahama Huskerja edinstven in nekakšen spoj rock opere in akustičnega osebnoizpovedne mojstrovine.
Nato pa v hotelsko sobo tiho kot miš in skrivnostno kot senca vstopi Graham Husker (igra ga sam sostvaritelj serije Mark Duplass). Najprej povpraša po sodu piva. Nato po kitarski trzalici. Odpre kitarski kovček in vsem ukaže, naj vanj vržejo mobilne telefone, snemanja namreč ne bo dovolil. Usede se na posteljo, štirje zaprepadeni gledalci pa na drugo ... ter začne igrati pesem. Fantje potihoma odpirajo usta, saj poznajo vsa besedila, dekle pa še vedno zdolgočaseno sedi poleg. Husker skladbe ni sposoben dokončati, saj se kmalu požene do straniščne školjke in začne bruhati. To se med koncertom kar nekajkrat ponovi. Medtem eden od fantov vzame iz kovčka telefon in začne na skrivaj snemati koncert, kar Husker opazi, zato mu vzame mobilnik in ga pred vsemi raztrešči na koščke. Užaljen se zapre v kopalnico, vstop pa dovoli le Katherine, ki z njim vzpostavi razumevajoč odnos. Prizna ji, da njegova plošča ni fikcija, temveč da so vse pesmi resnične in da je res ubil svojo mamo. To dejstvo prestraši fantovski del občinstva; ki pobegne v noč, v sobi na koncu ostaneta zgolj Graham in Katherine. Slednja prvemu pomaga zaspati in sprejme vlogo pretvarjanja, da je njegova mama. Bizarno, kontroverzno in psihološko kompleksno, obenem pa eden od redkih poletnih televizijskih trenutkov, ki bi jih lahko označili za umetniško mojstrovino.
Eno od fascinantnejših tovrstnih serij že štiri sezone ponuja televizija HBO. Gre za antološko serijo ustvarjalcev bratov Marka in Jaya Duplassa ki se dogaja v hotelski sobi 104, kjer se v vsakem delu vsakokrat odvije drugačna zgodba različnih žanrov, od komedije in drame do grozljivke. Premiera četrte sezone, ki bo kot vse prejšnje ponudila dvanajst epizod, je bila prejšnji teden in takoj je pritegnila veliko pozornosti.
Prvi del z naslovom The Murderer (Morilec) je tako dober, da bi ga lahko označili za enega od letošnjih televizijskih vrhuncev.
Prvi del z naslovom The Murderer (Morilec) je tako dober, da bi ga lahko označili za enega od letošnjih televizijskih vrhuncev. Epizoda je tako zelo na nivoju, da med gledanjem pozabimo, ali morda nismo v kinu in spremljamo novo mojstrovino Jima Jarmuscha, Larsa von Trierja ali nemara celo Quentina Tarantina. Zgodba je povsem preprosta. Prizorišče je kakopak hotelska soba 104, deloma tudi kopalnica. V prvem kadru vidimo štiri mladostnike, tri fante in eno dekle, ki se pripodijo v hotelsko sobo. Eden od njih začne zavzeto pojasnjevati, zakaj so se znašli tam, in jim začne pripovedovati zgodbo o tem, da »ga« je končno našel. Koga neki, se sprašujejo ostali. »Njega,« odgovori in še vedno ne izda imena. Nato pa končno pove, da je našel glasbenika, ki je pred leti izginil. Glasbenika, ki ga je med prejemanjem nagrade pred TV-občinstvom ovekovečil sam Bono iz skupine U2 ter dejal, da je posnel najboljši album tistega leta. A ta ekscentrični glasbenik, ki sliši na ime Graham Husker, ni maral občinstva, izdal pa je zgolj eno ploščo, zato se je iz neznanih razlogov umaknil iz javnosti. Na njegovem zapuščenem avtu so našli zgolj misteriozno sporočilo, ki se nanaša na besedilo ene od njegovih pesmi.
Eden od fantov ostalim pove, da je na enem od koncertov, ki ga je obiskal, prepoznal Huskerjev glas, nato pa stopil do nastopajočega in ga vprašal, ali je morda on »Graham Husker«. Ta je sprva zanikal, a ko mu je povedal, da je dolgoletni oboževalec in da bi mu zelo pomenilo, če bi vedel, da je spoznal resničnega Huskerja ... ga je kasneje dohitel na parkirišču in mu povedal sledeče: »Zberi največ še štiri dodatne svoje prijatelje, zakupi hotelsko sobo, priskrbi sod piva in samo za vas bom priredil zasebni koncert Grahama Huskerja«.
Zbrana druščina kar ni mogla verjeti, da se jim to res dogaja. Skeptično in malce nezainteresirano je bilo zgolj dekle, ki za glasbenika še nikoli ni slišalo. Katherine je upodobila transspolna igralka Hari Nef, kar liku doda še dodatno dimenzijo in misterioznost. Prijatelji ji razložijo vse podrobnosti o tem, kako je album Grahama Huskerja edinstven in nekakšen spoj rock opere in akustičnega osebnoizpovedne mojstrovine.
Nato pa v hotelsko sobo tiho kot miš in skrivnostno kot senca vstopi Graham Husker (igra ga sam sostvaritelj serije Mark Duplass). Najprej povpraša po sodu piva. Nato po kitarski trzalici. Odpre kitarski kovček in vsem ukaže, naj vanj vržejo mobilne telefone, snemanja namreč ne bo dovolil. Usede se na posteljo, štirje zaprepadeni gledalci pa na drugo ... ter začne igrati pesem. Fantje potihoma odpirajo usta, saj poznajo vsa besedila, dekle pa še vedno zdolgočaseno sedi poleg. Husker skladbe ni sposoben dokončati, saj se kmalu požene do straniščne školjke in začne bruhati. To se med koncertom kar nekajkrat ponovi. Medtem eden od fantov vzame iz kovčka telefon in začne na skrivaj snemati koncert, kar Husker opazi, zato mu vzame mobilnik in ga pred vsemi raztrešči na koščke. Užaljen se zapre v kopalnico, vstop pa dovoli le Katherine, ki z njim vzpostavi razumevajoč odnos. Prizna ji, da njegova plošča ni fikcija, temveč da so vse pesmi resnične in da je res ubil svojo mamo. To dejstvo prestraši fantovski del občinstva; ki pobegne v noč, v sobi na koncu ostaneta zgolj Graham in Katherine. Slednja prvemu pomaga zaspati in sprejme vlogo pretvarjanja, da je njegova mama. Bizarno, kontroverzno in psihološko kompleksno, obenem pa eden od redkih poletnih televizijskih trenutkov, ki bi jih lahko označili za umetniško mojstrovino.
