Komentar Miše Terček: Ženske kvote
Ena od komercialnih radijskih postaj v Sloveniji te dni na facebooku oglašuje, da bo ta mesec en dan predvajala zgolj glasbo ženskih izvajalk. Na prvi pogled je to vsekakor pohvalna gesta in plemenito dejanje, ki spodbuja uravnoteženost vidnosti spolov, ki niso le moški. Na radijskih valovih smo do zdaj poznali kvote, ki se delijo glede na nacionalno pripadnost oziroma na domače in tuje izvajalce (to omogoča zaščito, da dominantni globalni trg ne povozi lokalnih glasbenic in glasbenikov), morda pa je res čas, da tako imenovane »ženske« kvote, ki jih poznamo ponekod v gospodarstvu, politiki in na drugih področjih, uvedemo tudi na radijskih in televizijskih postajah.
V Sloveniji sicer statistika po spolih ni bila objavljena, se je pa s to problematiko ukvarjalo kar nekaj raziskovalcev v ZDA, še posebno pri žanrih, ki veljajo za dominantno moške. Slednja sta denimo country in rap. Še posebno problematično je področje countryja, saj velja za precej šovinističen teritorij, v katerem je od leta 2002, torej v zadnjih dobrih desetih letih, na ameriških radijskih valovih predvajanih okoli 80 odstotkov moških izvajalcev in zgolj deset odstotkov ženskih (preostalo so medspolna sodelovanja). To seveda ne pomeni, da country izvajalke ne obstajajo ali da jih je toliko manj (oziroma da so manj kakovostne), temveč prej to, da tisti na pozicijah moči (predvsem radijski uredniki in založniki) dajejo prednost moškim glasbenikom. Ker to traja že desetletja, so se na diskriminatorno prakso privadili tudi poslušalci (in poslušalke). Danes smo to sprejeli kot dejstvo, in če bi bile spremembe koristne, jih je včasih treba pač zakonsko uvesti.
Če se vrnemo k akciji slovenske komercialne radijske postaje, ki se je odločila en dan v mesecu predvajati le ženske izvajalke, lahko zapišemo, da gre pri eksperimentu prej za propagandni trik, saj ima mesec 30 (ali 31) dni – veliko večino njih pa dominirajo moški izvajalci. Zgolj en dan ne bo spremenil zakoreninjene problematike, jo bo pa vsekakor naslovil. To je razvidno tudi iz komentarjev, ki so se znašli pod objavo na družbenih omrežjih, saj številni (predvsem moški) tovrstnih akcij ne podpirajo, imajo jih namreč za feministične, četudi je osnova feminizma to, da so vsi spoli enakovredno zastopani. Koga bi torej motilo, da bi bil en dan na radiu posvečen samo izvajalkam? Komu to škodi? Prav nikomur. A prav bi bilo, da bi bila zastopanost ženskih izvajalk enakovredna vsak dan, vsak mesec, vse leto.
S podobnimi težavami se soočajo tudi na drugih področjih umetnosti, zato je pomembna tudi razstava Kaj bi dekleta morala vedeti?, prvi del projekta z naslovom Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950, ki je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Slednja v središče postavlja 22 slikark in kipark, ki so ustvarjale v prvi polovici 20. stoletja. Slikarke in kiparke se namreč do konca prve svetovne vojne niso mogle šolati v uradnih šolah. Novembra bodo v Galeriji Jakopič predstavili tudi delo fotografinj in arhitektk, ki so pomembno zaznamovale obravnavano obdobje.
