Komentar Moni Černe: Slovenci leta
Podelitve laskavih nazivov razdvajajo, tako je bilo tudi po sobotnem izboru Slovenke leta. Zame je Slovenka leta tista, ki preživi mesec. Slovenci leta pa tisti, ki kljub pridnemu delu trpijo pomanjkanje in ne zaidejo na stranpoti. Kot nekateri zdravi, ki se neupravičeno in dolgotrajno preživljajo z denarno pomočjo, se potomcev veselijo zaradi višjih otroških dodatkov, švercajo migrante. Naziv gre njim, ki jih je sistem pustil na cedilu, ranljivim, ki najbolj občutijo draginjo, ki je pokazala čekane.
Junaki so samohranilke in samohranilci, mnogi od njih podnajemniki. Bolni, ki ne morejo delati, obsojeni na životarjenje, tem gre laskavi naziv. Samostojnim podjetnikom, ki delajo za prispevke in najemodajalca; zato da se pretolčejo skozi mesec, še bolni ne gredo na bolniško. Lačni, ki se jim sredi zime pokvari še peč, pa ne jamrajo. Podelila bi ga tudi tistim, ki oboroženi s kuponi in karticami ugodnosti po službi tekajo od trgovine do trgovine, da prihranijo.
Pa naši upokojenci in upokojenke, oni so Slovenci leta. Kljub 8,8-odstotni zgodovinski rasti pokojnin po desetletjih polnjenja državne blagajne še vedno nimajo za oskrbo v najslabšem domu starostnikov. Pa bi si slehernik zaslužil najboljšega. Slovenci leta so njihovi svojci, ki morajo za oskrbnino plačevati več, kot zaslužijo, pa tisti, ki skrbijo za nikogaršnje živali, pomagajo sočloveku, četudi še zase nimajo dovolj.
Kaj v resnici delate, odločevalci? Si nič krivi za životarjenje ne zaslužijo, da jim ostane za v lekarno, rojstnodnevno torto za otroka, izlet, striženje, ki je, oni dan sem preverjala, vredno 40 evrov. Slovenci leta nimajo sladkih skrbi kot nekateri od vas – kje najugodneje privezati jahto, kako oklestiti stroške vzdrževanja vil, kupiti še kak penthouse, pri kateri agenciji vplačati križarjenje.
