Komentar Moni Černe: Vonj po lasagni

Evrosong spremljam 44 let. Nikoli nisem verjela v evrovizijsko kuhinjo. Ker masterchefi postanejo poraženci tisti trenutek, ko se na odru odvije dobra glasbena zgodba. Izvajalec s faktorjem x, vrhunskim aranžmajem in produkcijo, všečno melodijo ter besedilom, ki vsebuje močan moment ali dva, energijo, ki poslušalca premakne.

Pomaga, da je umetnik skromen, talentiran, nekompliciran. Argument je naš sosed, ki ga do včeraj nihče ni poznal. Baby Lasagni, ki prihaja iz mesteca, ki ima manj prebivalcev, kot jih sprejme evrovizijska arena v Malmöju, danes iz roke je vsa Evropa. Začel je kot rezerva, za njim ni glasbene mašinerije, svoj song je (edini od nastopajočih) napisal sam, v videospotu, ki ga je režiralo njegovo dekle, nastopajo njune mačke, sosedove krave, koze, kokoši in prijatelji. Lasagna je v očeh rojakov že zmagovalec. Združil je živež, zaporniki v Lepoglavi bodo lahko tudi v soboto pred malimi ekrani dlje – dokler ne bo znana uvrstitev lepe njihove. Finale bodo po odloku zagrebškega župana spremljali na največjem zagrebškem trgu, dogodek bo počastil s svojim prihodom.

Takšne podpore bi si želela za slovenske evrovizijske predstavnike. Letos nas zastopa akademsko izobražena mezzosopranistka, katere vokala in glasbene zgodbe se ne bi sramovali nikjer v svetu. Dokazala je, da je kos najzahtevnejšim glasbenim zvrstem, prepričljiva v najmodernejših. V torek je očarala Evropo, ne pa tudi številnih rojakov. Po naših predstavnikih vselej pljuvamo, vsako leto nas nekaj moti: napačen avtor pesmi, pevkino nosljanje, pevčeva grda srajca, neumno besedilo, spolna usmeritev, preveč goveji izvajalci, terasa glasbeniki, celo slušalke na glavi, kmečke obleke, kriv nos.

Nešteto očitkov, s katerimi slovenski glasbeniki v resnici nimajo nič in s katerimi povemo veliko o sebi, o naših predstavnikih pa nič. Ste slišali, da bi Slovenci vnaprej diskvalificirali športnika, ki ima premočno čeljust, smešno havajsko srajco in ne zmore povedati dveh smiselnih stavkov? Ne ponižujmo jih.

Tudi, ko jim ne gre. Toliko spoštovanja si zaslužijo tudi naši glasbeniki, ker se nič manj ne trudijo, ker niso nič manj naši kot Luka Dončić, Tadej Pogačar, Brane Oblak. Našo predstavnico bom, tako kot sem vse njene predhodnike, neodvisno od tega, kako všeč so mi, zato brezpogojno podprla. Ker predstavlja našo domovino. Edino, ki jo imamo. Tisti, ki pa ne zmorejo navijati za Slovenijo, naj se vsaj vzdržijo sovražnih komentarjev. Srečno, Raiven!