Komentar Primoža Kališnika: Donald je rumen, a ni Kitajec. A to ni bistvo.

Mi smo dobra družba. Svojim rojakom priznavamo uspehe v mednarodnem merilu, če so ti rojaki športniki, umetniki, morda celo znanstveniki in zdravniki, celo filozofi, in to kljub temu da so morda s tem celo kaj zaslužili.

Mi smo ena taka dobra družba. En tak dober narod.

Kljub temu da uspeh omenjenih dovolj iskreno priznamo, nekaj manj pa smo veseli, da so zaslužili namesto nas, to ne pomeni, da smo tudi pameten narod. Naša pamet je nekoliko specifična – ne priznamo uspeha, kaj šele tega, da so obogateli, tistim ljudem, ki jim je to uspelo s posli. Poslovnežem.

Kaj pa vem, kaj naj rečem … to je nekaj v nas. V genih. Več kot šest desetletij dolgo se spomnim, da nikoli nisem slišal ničesar dobrega o nikomer, ki je obogatel s poslovanjem. Da bi imel tak status kot oni, ki jim mednarodni uspeh priznamo, tudi če ne povsem privoščimo.

To ne more biti le posledica našega drila v prejšnjem sistemu, se pravi v socializmu. Tam, kjer smo bili vsi enaki, a ni bilo povsem tako. Zdi se mi, da smo Slovenci več kot za silo dobro shajali s komunizmom tudi zato, ker smo bili teoretično večinoma vsi enako nebogati, čeprav je praksa včasih pokazala, da ni bilo povsem tako. Ampak kljub temu smo bili zadovoljni, ker nihče ni imel zares veliko več. Če pa je že kdo imel, je sistem poskrbel, da zadeve niso šle predaleč, bolje, da niso bile tako zelo na očeh.

Jasno, da so nekateri poslovneži obogateli že tudi v preteklih časih, ampak večini je bilo to skrito – tako kot tudi dejstvo, da je del oblasti nekdanje države lepo služil z igrami na srečo, s kazinoji, tihotapljenjem orožja in mamil. Primorsko letovišče in luka sta bili priročni točki, imeli smo ladje, imeli smo kamione, in se je vozilo in se je trgovalo.

Tudi ko je na plan prišlo, da je nekdanji režim še pred prihodom demokracije ves čas na varno spravljal velikanske denarje, nas to ni motilo, čeprav smo vedeli, da mora biti za denarjem tudi kakšno slovensko ime. Čeprav je šlo za pokraden in s kazinoji, orožjem ter mamili pridobljen denar, se zaradi tega nismo nič sekirali.

Je bilo pač tako.

Ko pa so v zadnjih desetletjih obogateli tudi poslovneži, ki si denarja niso priborili z divjo privatizacijo in kriminalnimi rabotami, pa zanje ne najdemo lepe besede. Še tega, da so pametni, nihče ne reče – morda le, da so res pregnani, zagotovo pa predrzni.

Tako kot nas nekdaj niso motile rabote s kazinoji, orožjem, mamili, nas zdaj ne moti, ko se državo na razpisih ropa ne na vsakem koraku, pač pa na vsakem milimetru med dvema korakoma.

So barabe, a tako to pač je.

Tistim, ki niso obogateli na ta način, pa ne gre nobena lepa beseda. Vsem zlikovcem v preteklem in sedanjih sistemih smo odpustili in jim še odpuščamo, tistim, ki so obogateli zato, ker znajo delati posle, pa tega nikakor ne moremo odpustiti.

Jasno, da sem ne spadajo dobavitelji medicinske opreme, da me kdo ne razume narobe. To so kurji tatovi, ki so jim kure po nesreči znesle zlata jajca. To so tisti, ki prisegajo na javno zdravstvo – saj je to edino, kjer z neba še vedno padajo zlata jajca.

Paradoksalno je, da bi mnogi ljudje raje sedli za mizo z do konca pokvarjenim dobaviteljem medicinske opreme, ki pustoši na domačih poljih brez konkurence in si je konkurenca sam – torej kako pohlepen in predrzen si upa biti –, kot pa z nekom, ki je bogastvo ustvaril na neusmiljenem mednarodnem trgu.

Mi nekako ne maramo bogatih ljudi te vrste. Mi ne, da jim bogastvo zamerimo, mi jim bogastva ne odpustimo. Zdi se nam, da je bogastvo največji naglavni greh na Slovenskem.

Kadar stvari ne razumemo, lahko vedno pogledamo v Sveto pismo. Saj veste, knjigo, ki je predvsem namenjena neverujočim, verujoči pa je ne berejo, ker je niso imeli za domače branje, ko je bila prilika za to.

Papež Frančišek je v svojih nagovorih večkrat poudaril pomen pravilnega odnosa do bogastva. Čeprav ni neposredno obsodil pošteno pridobljenega bogastva, je opozarjal na nevarnosti, ki jih lahko prinese, če postane središče našega življenja. Poudaril je, da materialne dobrine niso življenjska hrana, ampak ljubezen, usmiljenje in enostavnost.

Papež Frančišek nas tako vabi k razmisleku o našem odnosu do bogastva in nas spodbuja k velikodušnosti ter delitvi z drugimi.

Mislim, to daje v premislek bogatim.

Po svetu še agnostiki, ti večni dvomljivci, ne izključujejo, da se bo morda nekoč dokazalo, da Bog je – Slovenci pa bogastva ne dopuščamo in ga nikoli ne bomo.

Zdaj je samo še vprašanje, ali je pri nas Slovencih fovšija del istega gena, kjer kraljuje nesprejemanje ljudi, ki so obogateli s posli, pa čeprav poštenimi. Ampak mislim, da ni. Da je fovšija ena naša prav ljubka lastnost. Mi nismo fovš Trumpu, da je vzel lepo Melanijo, pač pa zamerimo Melaniji, da je bogata.

Samo mimogrede, če kdo ni vedel: Trump ni kitajski predsednik, čeprav ima rumeno kožo in ozke, na glavo postrani narisane oči.

Melanija, ki torej ni soproga kitajskega, pač pa ameriškega prezidenta, pa itak ni tipična Slovenka, saj je Trumpu vse bogastvo takoj in brez težav odpustila.