Komentar Primoža Kališnika: Zdravje je za pusije

V pogovoru z mojo najbližjo mi je bilo prijazno sporočeno, naj se ne veselim preveč dopusta. Najbližji bi sicer lahko rekel tudi najdražja, vendar bi me to lahko spomnilo na tisto, ki me je največ stala. Lahko bi ji rekel tudi najlepša, a bi me to lahko spomnilo na kakšno, ki je bila tako lepa, da bo lahko živela le sama s seboj – kar je pošteno, če imaš res rad samo samega sebe.

Torej, najbližja mi je svetovala, naj se ne veselim preveč dopusta, ker bom – kakršne sem sreče – najverjetneje spet razočaran.
Lani sem se silno veselil dopusta na otoku, kjer sem bil že pred svojim rojstvom. Namreč, mati mi je rekla, da sem bil tam spočet. Očeta ni omenjala ... torej verjetno v kakšni epruveti, saj se mi meseci med mamino nepazljivostjo in mojim vstopom na svet ne ujemajo. Ne verjamem, da me je nosila manj kot 12 mesecev.

Skratka, na otok sem se odpravil s postankom v Borovški vesi na Gorenjskem. Za dva dni. Prvi dan dopusta, jasno, da sem moral v telovadnico, da se malo sprostim na vreči. Iz telovadnice pot lepo teče v gostilno, od tam teče pivo v usta, in potem se počutiš močnega. Srečal sem prijateljico, ki je nisem dolgo videl, in jo od veselja dvignil. Oj, da ne bi storil tega. Zadaj je nekaj zategnilo, vedel sem, da je slabo.

Ker je treba dopust izkoristiti, sem ves zaparagrafan z najbližjo sedel na kolo in se skozi Radovno odpravil v Bohinj, poljubil hčer, ki je bila pri najdražji, in se čez Pokljuko odpedalil nazaj v Kranjsko Goro. Jasno da naslednji dan nisem hodil, le vozil sem lahko. Popotni tovornjaček.
Še vedno sem se malo veselil dopusta, a vedno manj. Hrbet se je popolnoma uprl, in še noga. Postavljanje bivalnika v kampu je bilo sizifovo delo, še zlasti zaradi mejaša Nizozemca v najboljših letih, ki je imel povsem svoje videnje, kam naj parkiram in kje naj se priključim na elektriko.

Lik iz depresije je spominjal na tiste slovenske levičarje, ki so sramota za Levico; dobrota jih mine takoj, ko je treba zgolj pomisliti na to, da na planetu obstaja še kdo drug kot oni.
Ležanje na plaži je bilo le sto metrov oddaljena, a popolnoma neizpolnjena želja.
»Greva na urgenco po blokado.«
Kako?
»S kolesom, v taksi ne morem sesti.«

In sva šla, sredi največje vročine nad Jelso. Najprej so naju vrgli ven, ker da se s specialko ne hodi na urgenco. Potem niso hoteli dati injekcije, ker da je prenevarna, da bi se ves munjen vozil s kolesom.
Nato so rekli, da mi jo pritisnejo, če naprej plačam, jo takoj fašem, in potem odšprintam nazaj do kampa, preden mi pride v glavo.
Tako sem tudi storil, čeprav šus ni prijel.

Potem dopust kot dopust, vmes je bilo nato še malo zabavno, ker sem moral v Ljubljano na pogreb gospe, ki mi je govorila o spočetju na Hvaru. Nato sem se dal prepeljati nazaj, da sem pospravil šotorišče.
Nizozemca sem sicer sklenil fentati, a je k sreči vmes odšel.
Zdaj spet pogledujem proti Hvaru.
»Ne veseli se preveč, saj veš, kaj je bilo lani,« mi je dejala najbližja. Njena iskrenost jo je za hip uvrstila med najdražjo in najlepšo, a le za hip. Rešili so jo njeni rdeči lasje.

Dopust? V bistvu moram le izbrati pravo kolo za tisti najbolj strm del do urgence v Jelsi, pa sem lahko brez skrbi. Aja, pa bergel ne smem pozabiti.
V resnici sem v vsej zgodbi želel le zapisati, da se morate za na morje pripraviti.