Komentar Simone Fajfar: Na vlaku

»Dober dan,« je bilo prvo, kar me je prejšnji teden presenetilo, ko sta na vlak nasproti mene prisedla dva očitno lepo vzgojena fantiča. Bilo je na eni od železniških postaj med Kočevjem in Ljubljano, ko je na vlak vstopil razred, recimo da petošolcev.

Nista, tako kot se dogaja, izvlekla vsak svojega telefona in se preselila v internetni svet, ne da bi veliko govorila. Fanta sta se vseskozi pogovarjala. Vmes sta uporabila tudi telefon, a le zato, da sta preverila, ali znanec, morda sosed, še vedno prodaja bale. O tem znancu, kmetu, sta govorila občudujoče, še posebej takrat, ko je nanesla beseda o tem, kaj vse prideluje: »Ima pšenico, koruzo in – ajdo!«

Potem je beseda stekla o traktorjih. Bilo je razumeti, da imajo pri enem in pri drugem doma starejša traktorja – pri enem imajo zagotovo zetorja –, s katerima so zadovoljni. No, je ugotovil eden od fantičev, če bi njihov traktor šel vsaj 50 na uro, bi se pa pripeljal v večji kraj, kjer hodijo v šolo. Ampak če se mu ta malce pobalinska želja ne bo izpolnila, pa tudi nič hudega, je bilo razumeti.

Dotaknila sta se tudi sodobnih, velikanskih in udobnih traktorjev, ki jih je videti pri nas, ki pa, sta ugotavljala, sploh niso primerni za naše razmere, ampak so bili narejeni za ameriške ravnice. Le kaj bi človek tu, na našem razgibanem terenu, kjer ni veliko strnjenih kmetijskih površin, počel z zadnjim john deerom, dragim in glomaznim strojem, ki je narejen za delo na prostranih in ravnih njivah?

Potem pa sta predebatirala še traktorsko mehanizacijo.

Tako sta se pogovarjala dva 10-, morda 12-letnika. Govorila sta kot dva čisto prava gospodarja. Kar v resnici že sta.

Jaz pa sem sedela nasproti njiju in razmišljala, kakšno srečo imam, da lahko prisluškujem pogovoru dveh tako pametnih otrok. In kako v tem norem svetu, ki se zdi, da gre v hitrem tempu navzdol, v temo, obstajajo številni krasni ljudje – tu mislim na fantiča, njuni družini in vse, ki so jima podobni –, ki niso izgubili kompasa.

Pravzaprav, sem razmišljala, je takih ljudi kar nekaj. Le v teh čudnih časih, ko je podoba pomembnejša od vsebine, niso v prvih vrstah. Niso glasni in ne potrebujejo pozornosti javnosti. Vendar pa počnejo to, kar je v življenju resnično pomembno.