Komentar Siniše Uroševiča: Elina in Viktorija
»Ni mi treba več ponavljati, da se ne bom rokovala s tekmicami iz Rusije in Belorusije, dokler zadnji vojaki ne bodo zapustili naše dežele in ta ne bo osvobojena,« so bile v nedeljskem popoldnevu besede Ukrajinke Eline Svitoline, zmagovalke napetega wimbledonskega dvoboja proti Belorusinji Viktoriji Azarenka za uvrstitev v četrtfinale. In dejansko 28-letnici, doma iz Odese, lepega mesta ob Črnem morju, teh besed ni treba več ponavljati: žal je že dolgo kot na dlani, da posledice moreče vojne sekajo po različnih porah, ne le tistem, kar je najbolj vredno – človeških življenjih.
Šport je pogosto imenitno poslanstvo promocije, včasih pa tudi pretirane propagande.
In kdor je bil kadar koli v omenjenih deželah nekdanje skupne federacije – torej v Belorusiji, Rusiji in Ukrajini –, si ob vsem razmišljanju nikakor ne more predstavljati, da se je čez noč v geografskem prostoru, prepletenem z neštetimi primeri medsebojnega sorodstva, prijateljstva in spoštovanja, zgodba zasukala v vojno. Resda že videno pred tremi desetletji v prostoru balkanskega kotla, a vendarle je odtlej tlelo upanje, da so časi križarskih, takšnih in drugačnih bitk ter ofenziv minili ter da se bo stara celina, ki se tako rada predstavi kot najbolj razvita na planetu, usmerila le k razvoju in nasmejanemu vsakdanu.
Tako pa tudi športno igrišče zdaj razgrinja vso muko grozovite ruske ofenzive na Ukrajino in ob tem – kot v vsaki vojni – tudi zvrhanega koša revanšizma. Nekdanji prijatelji drug drugega ne poznajo več, v tem wimbledonskem primeru se teniški igralki iz ene jezikovne skupine in značajsko zelo podobnega dela sveta ignorirata. Belorusinje Viktorije, nekoč št. 1 na ženski teniški lestvici, odločitev tekmice ni presenečala, na njo je bila pripravljena in je ob porazu odhitela k sodniškemu stolu, nato pa na svojo klop. Tudi žvižgi, ki so ji sledili s tribun, sodijo zdaj že v rubriko pričakovano, in očitno ne bo nič drugače, dokler moriji v prostorsko največji evropski deželi ne bo odzvonilo. Pa še tudi nekaj časa zatem bo tako. Zgodovina nas o vsem tem uči. In prav šport, pogosto imenitno poslanstvo promocije, včasih pa tudi pretirane propagande, je kot nalašč za razkrivanje razmišljanja neposrednih akterjev. Tako kot zdaj pri Elini in Viktoriji.
