Komentar Tanje Cegnar: Jesenska sivina

Velik del oktobra in več kot polovico novembra je zaznamovalo mirno jesensko vreme. V višjih legah in na Primorskem so bili tega veseli, saj je bilo za ta del leta veliko sonca pa tudi razmeroma toplo. Drugačen vtis smo imeli po nižinah v notranjosti države, kjer so bila siva sprva le jutra in dopoldnevi, novembra pa je moč sončnih žarkov že tako šibka, da se megla ali nizka oblačnost pogosto zadrži kar ves dan in nas prikrajša za njihov spodbudni učinek.

Pozna se, da so se dnevi že močno skrajšali in mnogi zjutraj odhajamo od doma po temi in se po temi vračamo. Poleg tega je v pozni jeseni in pozimi moč sočnih žarkov prešibka, da bi v koži sprožili tvorbo D-vitamina, ki je za naše zdravje in počutje zelo pomemben. Tako se marsikomu zdi november najbolj depresiven mesec v letu, december pa zaznamuje obilje prazničnih dogodkov in razsvetljave, kar pomaga k boljšemu razpoloženju.

Megleni in sivi dnevi po nižinah so pogosto povezani s povečano onesnaženostjo zraka, saj se v odsotnosti vetra v hladnem in vlažnem zraku pri tleh nabirajo onesnaževala. Da ima onesnažen zrak veliko negativnih učinkov na zdravje, je splošno znano. V hladnem delu leta smo najbolj pozorni na onesnaženost z delci; najbolj nevarni so najmanjši, ki prodrejo globoko v pljuča, najbolj fini pa lahko celo v krvni obtok.

Starejši ljudje se v prestolnici še spominjajo občasno zelo goste megle, ki sicer ni segala visoko, a je bila močno onesnažena, saj je ogrevanje v tistem času temeljilo na individualnih kuriščih, največkrat na premog. Uvajanje daljinskega ogrevanja je veliko prispevalo k zmanjšanju onesnaženosti zraka. Čeprav je bilo v zadnjih desetletjih veliko narejenega za izboljšanje kakovosti zraka, še vedno nismo na varni strani.

Seveda je enako kot skrb za kakovost zraka pomembna skrb za čisto vodo in zdrava tla. Svetovni dan tal obeležujemo 5. decembra. Le redko pomislimo, da so tla velika zakladnica biotske raznovrstnosti, slednja pa je ključna za človekovo blaginjo. Izguba biotske raznovrstnosti je pereč problem z daljnosežnimi posledicami za naravni svet in človekovo blaginjo kot segrevanje zemeljskega površja zaradi naraščajoče ravni toplogrednih plinov v ozračju. Kljub temu pa je v medijih redkeje omenjena, še redkeje o njej govorijo politiki.

Velike spremembe v kmetijstvu, urbanizacija in industrializacija so v preteklih 150 letih povzročile velike spremembe v rabi tal, opuščene so bile številne prakse tradicionalnih načinov kmetovanja, ki so prispevale k ohranjanju pokrajine z veliko biotsko raznovrstnostjo. Biotsko raznovrstnost ogrožajo tudi podnebne spremembe, ki so v zadnjih desetletjih tako hitre, da se naravni habitati pogosto ne zmorejo dovolj hitro prilagajati nanje. Zaradi izjemno pomembne vloge biotske raznovrstnosti pri trajnosti in vzdržnosti našega sveta in življenja je ta stalna izguba še toliko bolj skrb vzbujajoča. Življenjski slog, ki je močno odvisen od uvoza virov in blaga z vsega sveta, pogosto spodbuja netrajnostno izkoriščanje naravnih virov po vsem svetu, zato ne predstavlja rešitve.