Komentar Tanje Cegnar: Ozon in poplave

Moč sončnih žarkov septembra hitro peša in to je verjetno razlog, da mednarodni dan ohranjanja zaščitne ozonske plasti, ki je 16. septembra, pri nas le mimogrede omeni kakšen medij. Začasno stanjšanje zaščitne ozonske plasti nad severnim polom v pomladnih mesecih je opazno približno vsakih deset let in tudi takrat navadno ne seže na gosto poseljena območja. Drugače je nad južnim polom.

V letih 2021, 2022 in 2023 je bila ozonska luknja večja in dolgotrajnejša kot navadno v obdobju 1979–2020 in se je zapolnila šele decembra. Vzrok za njeno okrepitev je v naravnem dogajanju v ozračju, saj je Montrealski protokol z dopolnili eden izmed najuspešnejših mednarodnih dogovorov. Uničevanje ozona v polarnem vrtincu lahko spodbujajo močni vulkanski izbruhi ali obsežni požari, prav tako sta odločilni oblika in intenziteta polarnega vrtinca, saj hitrost uničevanja zaščitne ozonske plasti določata temperatura in prisotnost stratosferskih oblakov visoko v ozračju, kjer je ozona največ.

Letos se je ozonska luknja nad Antarktiko začela razvijati pozno, septembra pa se je dokaj hitro širila tudi na območja okoli Antarktike. Zanimanje zanjo je razmeroma majhno, saj je mednarodna skupnost že naredila vse,

September so zaznamovale katastrofalne poplave v Srednji in Vzhodni Evropi. Škoda, ki so jo povzročile, je gromozanska. Seveda je k nenavadno obilnemu deževju nekaj prispevalo tudi vse toplejše ozračje, a dejstvo je, da velik del Evropejcev živi na poplavno ogroženem območju. Po podatkih Evropske agencije za okolje je največji delež poplavno ogroženega prebivalstva na Nizozemskem, sledita Slovaška in Avstrija. V teh državah je na poplavno ogroženih območjih od 20 do 25 odstotkov prebivalstva. Med države z najmanjšim deležem poplavno ogroženih prebivalcev spadajo Portugalska, Grčija in Danska, kjer poplave ogrožajo manj kot pet odstotkov prebivalstva. V Sloveniji je delež prebivalstva na poplavno ogroženem območju večji od evropskega povprečja.

V času, ko so vremenske napovedi in opozorila na obilno deževje dosegli zavidljivo raven, je žalostno, da v Evropi obsežne poplave še vedno terjajo človeške žrtve. Ob tem se moramo znova vprašati, ali je bilo storjenega dovolj, da bi škodo zmanjšali in prebivalstvo zavarovali pred naraslo vodo. Da se da, so dokazali Nizozemci, kjer velik del prebivalstva živi celo pod morsko gladino.

V Evropi veliko govorimo o podnebnih spremembah in potrebnih ukrepih, a na področju prilagajanja na spremenjene podnebne razmere ter vremenske in vodne ujme je narejenega odločno premalo. Spremenila se je raba zemljišč, povečala se je verjetnost obilnih padavin, s tem pa se povečuje tudi verjetnost pojavljanja katastrofalnih poplav. Nerealno je misliti, da bi se lahko vsi ljudje, ki živijo na poplavno ogroženih območjih, preselili, potrebni so sistemski ukrepi in z njimi tudi posegi v pokrajino z nasipi, zadrževalniki, razlivnimi območji in gradnja, ki je odporna proti občasno povišani gladini vode. Zgolj zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov nas ne bo rešilo pred vremenskimi in vodnimi ujmami.