Komentar Tanje Cegnar: Ozonska luknja

Medtem ko je moč sončnih žarkov v naših krajih že močno oslabela in nas je preplavil hladen zrak, se daleč od naših oči in brez naše pozornosti nad južnim zemeljskim polom bohoti letošnja ozonska luknja. To je sezonski pojav stanjšanja ali občasno povsem uničenja zaščitne ozonske plasti, omejena je na Antarktiko z okolico.

Zaščitna ozonska plast je za živa bitja na zemeljski površini izjemno pomembna, saj nas varuje pred škodljivim delom UV-sončnih žarkov, brez nje življenje na zemeljskem površju ne bi bilo mogoče. Že ob neokrnjeni zaščitni ozonski plasti nas poleti sončni žarki lahko opečejo in s prekomernim izpostavljanjem kože močnim žarkom se povečuje tveganje za razvoj kožnega raka.

Nekateri industrijski plini, ki so na zemeljskem površju povsem inertni, visoko v ozračju ob posebnih razmerah uničujejo zaščitno ozonsko plast, zato je mednarodna skupnost sprejela Montrealski protokol, ki je skupaj z dopolnili omejil in skoraj povsem odpravil uporabo ozonu škodljivih plinov. Pričakovali smo, da se bo to že kmalu odražalo s postopnim zmanjševanjem ozonske luknje nad južnim polom, vendar narava odpušča zelo počasi in včasih postreže z nepričakovanimi zapleti.

Kljub že nekajdesetletnemu uspešnemu omejevanju izpustov ozonu škodljivih plinov je že tretje leto zapored ozonska luknja nad južnim polom nepričakovano velika, letos za kratek čas celo rekordno velika. Največja je bila v drugi polovici septembra, najmanj ozona pa je zrak nad Antarktiko vseboval v začetku oktobra.

Zdaj se razmere počasi vračajo k običajni oslabitvi ozonske plasti v oktobru in vrtinec postaja vse bolj ovalen, kar je dobra napoved za hitrejšo normalizacijo razmer, saj se močno podolgovat vrtinec pogosto razcepi, kar pospeši okrevanje zaščitne ozonske plasti. Je pa izrazito ovalna oblika neugodna, saj ob krožnem gibanju pogosto doseže tudi skrajne dele Južne Amerike in južne Avstralije.

Tudi lani in predlani je bila ozonska luknja nepričakovano velika, razvila se je razmeroma počasi, a je bila opazna še tudi v decembru, kar v preteklosti ni bilo običajno, niti v letih, ko je bila najintenzivnejša. Narava dokazuje, da nas kljub vsem meritvam in podatkom ter modelom, ki jih imamo na voljo s pomočjo sodobne tehnologije, še vedno lahko preseneti. Kako je to mogoče? Predvsem zato, ker je v naravi veliko medsebojnih povezav in vseh procesov ne poznamo dovolj dobro. A večino dejavnikov, ki vplivajo na velikost in izrazitost ozonske luknje, vendarle poznamo.

Medtem ko se ozračje pri tleh segreva zaradi vse večje vsebnosti toplogrednih plinov, se zrak visoko v ozračju, kjer je zbranega največ ozona, ohlaja. Uničevanje molekul ozona pospešujejo tudi drobni delci, ki so v ozračje zašli ob velikih požarih v Avstraliji in ob intenzivnih vulkanskih izbruhih. Ozonska luknja nad Antarktiko je opozorilo, da se lahko celo ukrepi, za katere smo bili prepričani, da ne bodo škodovali okolju, kasneje v nepredvidenih razmerah izkažejo za škodljive.