Komentar Tanje Cegnar: Slovo od poletja

S koncem avgusta se je izteklo meteorološko poletje. Zapomnili si ga bomo predvsem po številnih zelo močnih neurjih in katastrofalnih poplavah. Imeli smo štiri vročinske valove, najdaljši in najintenzivnejši je bil zadnji. Na srečo so noči v drugi polovici avgusta že dovolj dolge, da se je vsaj v notranjosti države do jutra osvežilo in vročina ni motila spanja.

V državnem povprečju pa tudi v marsikaterem kraju je bilo poletje 2023 rekordno po količini padavin, zato je bilo pogosto neprijetno soparno, čeprav ni bilo zelo vroče, saj je bilo v zraku precej vodne pare. Prav poletni obilici dežja se lahko zahvalimo, da se temperatura ni povzpela zelo visoko, kot se je na primer marsikje v južni Evropi, kjer so jih poleg vročine pestili tudi požari v naravi in z njimi povezano onesnaženje zraka.

Povprečna poletna temperatura na državni ravni je bila nad povprečjem zadnjih treh desetletij, vendar precej nižja kot lani, nekoliko je zaostajala celo za predlansko. Najbolj vroče še vedno ostaja poletje 2003. V povprečju so suha poletja bolj vroča od mokrih, a za počutje ljudi so lahko mokra poletja toplotno enako ali morda celo bolj obremenilna. Močni nevihtni sistemi prinašajo nelagodje pri vremensko občutljivih ljudeh, nevihte so bile letos poleti zelo pogoste.

Zelo obremenilne za počutje in razpoloženje občutljivih so bile razmere tudi pred in ob obeh izjemnih padavinskih dogodkih v avgustu. Razvoj vremena je bil bolj podoben jesenskemu kot poletnemu, saj je nastanek območja nizkega tlaka s središčem v severnem Sredozemlju značilen za jesenske mesece, to je tista vremenska situacija, ki je po naših študijah in statistiki najbolj obremenilna za vremensko občutljive. Seveda je tak razvoj vremena v poletnem mesecu še bolj nevaren kot jeseni, saj je toplo morje neizčrpen vir vodne pare, topel zrak pa sprejme več vodne pare kot hladnejši in tako je v oblakih več vode na razpolago za nastanek padavin.

Lekcija, ki smo se je naučili letošnje poletje, je bila trpka. Vremensko dogajanje postaja intenzivnejše, saj so naša poletja v povprečju toplejša, skoraj za tri stopinje, kot pred pol stoletja. Če so bili še v minulem stoletju razen po nižinah Primorske dnevi s temperaturo nad 33 °C prava redkost, jih zdaj poleti redno zabeležimo vsaj nekaj. Zgodnji sistemi za opozarjanje in ukrepanje ob vročinskih valovih delujejo in gotovo pomagajo, da smo bolj pozorni na izpostavljanje vročini in iskanje hladnejših prostorov sredi poletja. Seveda pa to ne bo dovolj, poskrbeti bo treba, da bo več stavb in notranjih prostorov omogočalo oddih od poletne vročine. Ta ni povezana zgolj z nelagodjem in pri mnogih tudi z zdravstvenimi težavami, študije dokazujejo, da vpliva tudi na delovno storilnost.

Ljudje s pomočjo tehnologije in dovolj energije za ohlajanje lahko živimo tudi v najbolj vročih kotičkih sveta. A poletje v Phoenixu v Arizoni, kjer junija temperatura samo zadnji dan meseca ni dosegla 43 °C, ne ustreza naši predstavi preživljanja poletja, ko se več kot običajno zadržujemo na prostem in si želimo biti v naravi. Pa ne samo vročini, tudi urejanju vodotokov bomo morali v prihodnje nameniti več pozornosti in sredstev, da nam podivjana voda ne bo ogrožala ali celo odnašala domov.