Komentar Tanje Jakše Gazvoda: Bolj južno, bolj žalostno
Ko sem se onidan v koloni počasnih tovornjakov prebijala čez Gorjance na njihovo sončno stran, torej v Belo krajino, me je prešinila tista fraza naših južnih sosedov: »Što južnije, to tužnije,« torej bolj južno, bolj žalostno. Kaj Belokranjcem koristijo pregovorna prijaznost in gostoljubnost ter slikovita pokrajina, ko pa lahko na svoji koži iz dneva v dan občutijo, kako daleč od Ljubljane so, sploh takrat, ko v našem glavnem mestu sprejemajo odločitve, ki vplivajo na kakovost življenja ljudi na jugu.
Koliko vode na primer je že preteklo od obljub, da bodo Belokranjci dobili cesto, ki jih bo povezala s Slovenijo! Desetletja že govorijo o predoru in sodobni cesti, ki bo domačinom olajšala dnevne migracije, primerna prometna infrastruktura pa je tudi pogoj za razvoj gospodarstva. No, zdaj se zadeve menda resno premikajo in upanje je, da bomo mi, ki zdaj sodimo med tiste v srednjih letih, dočakali štiripasovnico, ki bo med drugim vključevala tudi predor skozi Gorjance.
Desetletja že govorijo o predoru in sodobni cesti, ki bo domačinom olajšala dnevne migracije.
Če ne mi, pa bodo sodobno cesto dočakali vsaj naši otroci. Nova zaušnica ljudem ob Kolpi je bila nedavno še informacija, da naj bi ministrstvo za zdravje krčilo nujno medicinsko pomoč v metliški občini. Z ministrstva so se na ostre proteste domačinov odzvali s pojasnilom, da je ne mislijo krčiti, pač pa le še okrepiti.
Kakšnega preobrata ali kompromisa ni pričakovati v Posavju. Vlada je odločna, da bo na Obrežju (in v Središču ob Dravi) postavila azilni dom. V Posavju torej, ki prav tako občuti, da je na jugu naše domovine. Več kot desetletje je minilo, ko so v Krškem ukinili sedež policijske uprave in ga priključili novomeški. Pred kratkim so oblastniki čisto potiho preselili sedež Agencije za radioaktivne odpadke iz Krškega v Ljubljano, bi pa v Posavje, ki se že tako dnevno sooča z naraščajočo romsko problematiko, »pripeljali« azilni dom.
Kaj pomeni povečano število ilegalcev v okolju, so domačini že spoznali na lastni koži. Zanimivo pa, da na jugu ostaja odlagališče za radioaktivne odpadke, pa tudi jedrsko elektrarno so morali še v tistih svinčenih časih tamkajšnji prebivalci – hočeš nočeš – vzeti za svojo. So pač na jugu, daleč stran od odločevalcev, ki bi vsaj malce občutili njihove probleme.
