Komentar Tanje Jakše Gazvoda: Delati se pač ne splača
Inštruktor avtošole mi je pred kratkim pripovedoval o svojih izkušnjah z Romi. Najbolj se mu je vtisnil v spomin Rom, ki je bil zaposlen, zato je imel ure vožnje vedno popoldne. Nekega dne je presenetil z novico, da lahko zdaj vozi kadarkoli. Začudenemu inštruktorju je pojasnil, da bo dobil drugega otroka, in preračunal je, da bo dobil več, če ne dela, hkrati pa mu bodo kot prejemniku socialne pomoči pripadle še druge ugodnosti, ki jih kot zaposleni ni imel. In se je prepustil lagodnemu življenju brezdelja. To je le delček mozaika, ki kliče po spremembi, če želimo reševati romsko problematiko: delo bo moralo biti cenjeno, socialne podpore pa omejene na določen premostitveni čas oziroma namenjene tistim, ki res ne morejo delati, ne pa mladim, polnim energije in dela zmožnim, ki zdaj živijo na ramenih davkoplačevalcev.
In kdo je kriv, da so zadeve ušle izpod nadzora?
Že leta opozarjam na sobivanje z Romi, ki se je zdaj tako zaostrilo, da se je končno oglasila celo predsednica države. In kdo je kriv, da so zadeve ušle izpod nadzora? Policija, sodstvo, tožilstvo, inšpekcije? Milo rečeno otročje, sploh pa neodgovorno je prelaganje odgovornosti posameznih institucij, organov ali ministrstev na druge, češ da ta ali oni ni opravil svojega dela. Prav vsak od njih nosi del odgovornosti, rešitev pa je tako preprosta – vsi naj imajo samo enaka merila za vse državljane in problem bo hitro rešen.
Primer: pred dvema letoma smo poročali o devetih dolenjskih Rominjah, ki so po gorenjskih trgovinah kradle kot srake. Ker so bile že obsojene, so se znašle v priporu, in čeprav je vseh devet brezposelnih ter živijo od socialne podpore, je šokiral podatek, da si jih je kar šest s plačilom varščine kupilo prostost. Plačale so celo po 40 in 50 tisoč evrov na osebo! Ko so njihovi sorodniki odprli denarnice in izvlekli šope denarja, bi morali zazvoniti vsi alarmi. Na noge bi morale skočiti inšpekcije, policija, socialna služba, pa seveda davčna uprava, ki bi morala ugotavljati izvor premoženja. A se ni zgodilo nič. Lažje je pogledati stran. Kot je najbolj preprosto pogledati stran, ko se Rom pripelje pred trgovino in kljub skoraj praznemu parkirišču svojega nekaj deset tisoč evrov vrednega jeklenega konjička parkira na prostoru za invalide. Ker se mu ne zgodi nič, dobi jasno sporočilo, da mu je dovoljeno vse.
