NA KOŽO
Komentar Tanje Jakše Gazvoda: Sekati ali ne?
Vinogradniki so v nezavidljivem položaju: odkupne cene grozdja so sramotno nizke, lani so ponekod za kilogram grozdja plačali le 20 centov.
Odpri galerijo
Po nedavni pozebi sem se s težkim srcem odpravila v svoj vinograd. Ja, pred leti sem z družino od staršev prevzela manjši vinograd in postala vinogradnica. Tistih nekaj sto trt je ravno toliko, da je dela kar precej, stroškov prav tako, kakšnega ogromnega pridelka ni, a po celoletnem delu v vinogradu vsi z veseljem v jeseni odrežemo kak grozd.
Kaže, da bo letošnja bera še slabša, kot je bila lanska, ko je pridelek prav tako zdesetkala pozeba. Lani se je zdel položaj porazen, a letos bo očitno še slabše, saj zaradi izredno nizkih temperatur, ki so vztrajale kar tri noči, niso prizadeti le poganjki, pač pa celo les.
»Vinogradniki bijemo težko plat zvona. Na Dolenjskem se površine, ki so bile nekdaj zasajene z vinsko trto, iz dneva v dan zaraščajo, vinogradniki, sploh manjši, vinograde sekajo in zgodilo se bo, da čez leta naše vinske gorice ne bodo več takšne, kot so bile nekdaj. Od države pričakujemo ukrepe, s katerimi bi bilo možno zajeziti takšne odločitve vinogradnikov,« je pred dnevi ob ogledu škode po pozebi v enem od dolenjskih vinogradov dejal Miran Jurak, predsednik Zveze društev vinogradnikov Dolenjske. Sploh mladi vinogradniki so tisti, ki so postavljeni pred dilemo: posekati in se tako rešiti skrbi ter visokih stroškov ali ohraniti krajino, ki smo jo prejeli od naših dedov.
Dolenjskim gričem dajejo urejeni vinogradi res poseben pečat, sploh na strminah urejene vrste in terase so svetovna posebnost.
A vinogradniki so v nezavidljivem položaju: odkupne cene grozdja so sramotno nizke, spomnimo na lanske, ko so ponekod za kilogram grozdja plačali le 20 centov. Nekatera vina so na trgovskih policah tako poceni, da cena ne more pokriti niti stroškov embalaže in polnjenja, kaj šele pridelave in kletarjenja, svoje prispeva še uvoz cenenih, kakovostno vprašljivih vin.
Država pa se na nas, male vinogradnike, spomni dvakrat na leto: enkrat z opozorilom, da moramo prijaviti svoj pridelek, drugič z napihnjenim izračunom, koliko je po njihovem vreden naš končni izkupiček. In ko tako tehtam, ali obdelovati tisti košček zemlje, nad vsemi računicami prevlada spoštovanje do truda mojih prednikov, zato bomo delali še naprej. Znova z izgubo ... In upanjem na boljše čase.
Vinogradniki so v nezavidljivem položaju: odkupne cene grozdja so sramotno nizke, lani so ponekod za kilogram grozdja plačali le 20 centov.
Kaže, da bo letošnja bera še slabša, kot je bila lanska, ko je pridelek prav tako zdesetkala pozeba. Lani se je zdel položaj porazen, a letos bo očitno še slabše, saj zaradi izredno nizkih temperatur, ki so vztrajale kar tri noči, niso prizadeti le poganjki, pač pa celo les.
»Vinogradniki bijemo težko plat zvona. Na Dolenjskem se površine, ki so bile nekdaj zasajene z vinsko trto, iz dneva v dan zaraščajo, vinogradniki, sploh manjši, vinograde sekajo in zgodilo se bo, da čez leta naše vinske gorice ne bodo več takšne, kot so bile nekdaj. Od države pričakujemo ukrepe, s katerimi bi bilo možno zajeziti takšne odločitve vinogradnikov,« je pred dnevi ob ogledu škode po pozebi v enem od dolenjskih vinogradov dejal Miran Jurak, predsednik Zveze društev vinogradnikov Dolenjske. Sploh mladi vinogradniki so tisti, ki so postavljeni pred dilemo: posekati in se tako rešiti skrbi ter visokih stroškov ali ohraniti krajino, ki smo jo prejeli od naših dedov.
Dolenjskim gričem dajejo urejeni vinogradi res poseben pečat, sploh na strminah urejene vrste in terase so svetovna posebnost.
A vinogradniki so v nezavidljivem položaju: odkupne cene grozdja so sramotno nizke, spomnimo na lanske, ko so ponekod za kilogram grozdja plačali le 20 centov. Nekatera vina so na trgovskih policah tako poceni, da cena ne more pokriti niti stroškov embalaže in polnjenja, kaj šele pridelave in kletarjenja, svoje prispeva še uvoz cenenih, kakovostno vprašljivih vin.
Država pa se na nas, male vinogradnike, spomni dvakrat na leto: enkrat z opozorilom, da moramo prijaviti svoj pridelek, drugič z napihnjenim izračunom, koliko je po njihovem vreden naš končni izkupiček. In ko tako tehtam, ali obdelovati tisti košček zemlje, nad vsemi računicami prevlada spoštovanje do truda mojih prednikov, zato bomo delali še naprej. Znova z izgubo ... In upanjem na boljše čase.