Komentar Tine Horvat: Kje so lesene hiške?
Med pohajanjem po bližnjem gozdu sem še poleti naletela na prizor, ki ga kar ne morem pozabiti. Malo sem že pogledovala za gobami, ko se mi v daljavi zablešči nekaj belega. Le kaj bi to bilo, pomislim, in se počasi približujem skrivnostnemu predmetu. Najprej pomislim, da je nad gozdom strmoglavilo letalo in da sem naletela na letalsko krilo, nato olajšano ugotovim, da gre za otroško skrivno hišico v gozdu.
Spomin mi takoj uide v leta mojega otroštva, ko nas je nekaj prijateljic v želji, da bi se lahko nekje na skrivaj dobivale in kovale zarote proti odraslim, ustanovilo tajno društvo in našle smo pripraven prostor v zaprašenih podstrešnih prostorih našega bloka.
Še zdaj se spominjam, kako nepopisno pomembno in vznemirljivo smo se počutile, ko smo se izmuznile staršem in vsemu ostalemu svetu v ta samo naš skriti prostorček sredi odsluženih omar, gradbenega materiala in vsemogoče stare šare, ki se je tam nabirala že desetletja.
Sestavile smo celo nekakšen statut in pravila, med njimi je bilo najbolj pomembno to, da za naše tajno društvo ne sme izvedeti nihče in da ne sprejemamo novih članov, torej članic. Srečevale smo se nekaj časa nekajkrat na teden, potem pa je naše tajno društvo počasi utonilo v pozabo.
Zato me je prvi pogled na to svetleče čudo sredi zelenega gozda sprva navdalo z veliko nostalgijo, že naslednji trenutek pa me je prešinila globoka žalost. Smreke in bukve so bile namesto z lesenimi deskami oblepljene z metri in metri PVC-folije, za streho je služila plastična ponjava. Vsenaokoli so bile razmetane plastenke energijskih pijač in cigaretni ogorki, če bi si vse skupaj ogledala malce bolj od blizu, bi morda zagledala celo kakšno injekcijsko iglo.
Kakšna vaška mladina je to, da si za skriti kotiček v tem prelepem gozdu navleče toliko plastike, ki bo po vsej verjetnosti tukaj ostala za vedno, se sprašujem. In si kar predstavljam te novodobne najstnike, kako se vsak s svojim telefonom in z nedovoljeno pijačo v roki sestajajo sredi gozda in buljijo vsak v svoj ekran.
Ja, tudi lesene hiške niso več to, kar so nekoč bile.
