Komentar Tine Horvat: Plačaj ali pojdi na bus!

Zadnja leta ljubitelje gora vedno bolj razburjajo visoke cene parkirnin. Do sedaj se je najbolj bentilo čez Bohinjce in njihov sistem umirjanja prometa, ko je bilo treba za parkiranje v bližini Bohinjskega jezera plačevati po tri evre na uro, za cesto iz doline Voje do planine Blato pa kar 20 evrov na dan, letos pa so se valovi jeze usmerili na drugo stran Triglava, v dolino Vrata, kjer so uvedli nov prometni režim. Namesto lanskih nekaj evrov sedaj dan parkiranja za osebna vozila stane kar 25 evrov oziroma 4 evre na uro!

S tem ukrepom želijo zmanjšati promet v to alpsko dolino, kjer je zadnja leta vladal pravi prometni kaos. Kljub temu da so organizirali brezplačni avtobusni prevoz, ki od 4. ure zjutraj do večera med tednom osemkrat, ob koncu tedna pa dvanajstkrat na dan prepelje potnike iz Mojstrane do Vrat ali obratno, je razburjenje nepopisno. Mnogi so prepričani, da občini ne gre za zmanjševanje prometa, ker bi potem lahko enostavno naredili rampo in cesto zaprli, ampak je to zgolj odiranje ljubiteljev gora.

Pri tem me spomin odpelje desetletja nazaj, v čase, ko še nismo imeli vsak svojega avtomobila in se je mladina do vznožja hribov vozila z avtobusi. V petek po šoli smo si pripravili nahrbtnik, se odpeljali do Mojstrane ali Rateč in pešačili dve uri in pol do Aljaževega doma ali uro in pol do Tamarja. Denarja nihče ni imel v izobilju, zato smo spali kar pod smreko ali v zimski sobi, v Tamarju je bila za to zelo priročna kapelica.

Še dobro se spominjam ture na Špik, ki se je končala tako pozno, da smo ujeli le še zadnji delavski bus do Jesenic. Tam smo zakinkali kar na železniški postaji, ob petih zjutraj smo nato s prvim vlakom le prišli do Ljubljane. In potem, neprespani, a polni doživetij, naravnost v šolo ali na faks.

Seveda si takšno časovno razkošje lahko privošči le še malokdo. Kljub temu pa se bomo vsi skupaj morali navaditi na novo realnost. Dejstvo je, da so naši hribi eden naših največjih zakladov, zato nikakor ne smemo dopustiti, da postanejo en sam prometni kaos in da jih uničijo nepregledno dolge kolone avtomobilov. Tako kot za parkiranje na izhodiščih gorskih ciljev v Avstriji in Italiji bo treba tudi pri nas globoko seči v žep ali pa se v hribe odpraviti kar peš.