Komentar Tine Horvat: Psihopati za volanom
V našem malem mestecu imamo en sam samcati semafor. Najbrž zaradi tega mnogi nimajo pravih refleksov pri speljevanju in marsikdo med čakanjem kar malo pozabi na čas ali pa se zazre v svoj telefonski ekran. Pred časom sem naletela na enega takega pred sabo. Najprej z blendanjem, nato pa z najbolj nežnim hupanjem sem ga čisto prijazno spomnila, da gori zelena luč.
Ko sva uspešno prevozila semafor, se mi še sanjalo ni, kaj mi pripravlja ta gorenjski mačo.
Kaj hujšega bi lahko naredila! Morda bi kakšen psihoanalitik našel bolj strokovne izraze, a tipu v avtomobilu pred menoj se je zaradi mojega hupanja dobesedno utrgalo. Ne le da zanalašč ni speljal in sva čakala še na naslednjo zeleno luč: očitno se je odločil, da bo ženski za volanom, in to še blondinki, pokazal, kdo je na cesti gospodar.
Ko sva, jaz za njim, uspešno prevozila semafor, se mi še sanjalo ni, kaj mi pripravlja ta gorenjski mačo. Vzel si je namreč čas, hm, ogromno časa in dobesedno po polžje vozil pred mano. Pri tem je seveda poskrbel, da ga nisem mogla prehiteti, drugih izvozov s ceste pa tam ni bilo.
Ko sem med poskusom prehitevanja ugotovila, da je psihopat, saj je celo tvegal prometno nesrečo in je začel riniti v levo, točno vame, sem razmišljala, zakaj vendar so ljudje tako zlobni in maščevalni ter v kako norem svetu živimo. V meni je namreč začelo vreti in dotičnemu sem začela pošiljati želje, da bi ga vsaj ustavil policaj, če že ne, da bi mu, recimo, počila guma sredi ceste. Pomislila sem celo, da bi se mu zaletela v zadek. Potem sem si rekla, da tega vsekakor ni vreden, predvsem tega ni vredno moje duševno zdravje, se sprijaznila, si vključila radio in se lepo počasi vozakala naprej. Po res dolgih 15 minutah vožnje me je končno odrešila šele avtocesta. Tam moj mučitelj ni imel več nobene možnosti. Vendar sem tudi potem še dolgo razmišljala o dogodku, ki mi je pokvaril sicer lepo jutro.
Vendarle je kmalu tudi v moje vozilo posijalo sonce! Tik preden sem prišla na svoj cilj, je prišlo do nepričakovanega preobrata. Mojo razrvano dušo je namreč prijazno pobožala voznica, ki mi je v natrpanem križišču odstopila prednost in se mi pri tem še prijazno nasmejala. Moj dan je bil rešen in spet sem začela verjeti, da vsi ljudje niso slabi in kako pomembna sta za nas vse prijaznost in nasmešek, tudi in predvsem na cesti.
