Komentar Tineta Guzeja: Obsojeni na uspeh

Trideset let, tri desetletja! Kako kruta je kategorija časa in spomina. Po eni strani se spominjam začetkov Slovenskih novic in še leto prej njihovega predhodnika, tabloidnega tednika Dela Plus, kot da bi to bilo včeraj – no, ja, nedavno –, po drugi pa so spomini na vse skupaj že tako zbledeli, kot da smo se pionirskega dela v slovenskem žurnalizmu lotili pred desetletji in desetletji – saj smo se ga res, najbolj bran časopis na Slovenskem se je pojavil v kioskih že v prejšnjem stoletju in, da, celo v prejšnjem tisočletju (1990/91) – tudi kategorija številk je fascinantna.

Ko zdaj kopljem iz spomina tiste turbulentne novinarske in uredniške čase, ki se mi zdijo v primerjavi z današnjimi, oblastniško vzvišenimi, morda celo poetično mirni, najprej podoživljam adrenalin, ki je spremljal ne le vsebinsko, ampak tudi grafično zapleteno rojevanje časopisa, ki je bilo že Delo Plus s tretjo barvo, povsem barvne Slovenske novice pa še toliko bolj, pravzaprav revolucionarna novost na našem založniško-novinarskem trgu. Res je najprej beseda, nato tehnologija, najprej vsebina, šele nato oblika.

Zato najprej moj globoki poklon tedanjemu odgovornemu uredniku Dela Titu Doberšku in glavi možganskega trusta Delovega trženja, nič manj legendarnemu Juretu Apihu, ki sta pred polnimi 31 leti vizionarsko ugotovila, da je tudi nekoliko zatohel in prestrašen, s samocenzuro prežet slovenski časopisni trg počasi zrel za tabloidni tisk; za novinarsko zvrst, ki je imela v tujini že kar nekaj uspešne kilometrine, pri nas pa so jo celo razgledani novinarski kolegi (čast izjemam!) kar malce omalovažujoče spravili pod skupno definicijo nebodigatreba rumeni tisk. V tej družbi vsebinskega in tehnološkega rojevanja in nastanka tabloidnega tiska, o katerem pri nas nismo vedeli ravno veliko, predvsem pa o njem ni bilo nikakršnih empiričnih izkušenj, je treba iz ozadja potegniti še enega človeka, ki s(m)o ga, kdo bi vedel, kako in zakaj, kar potisnili v ozadje, kot da si ne bi želeli deliti uspehov ali pa bi si želeli vsaj zmanjšati njegovo vlogo.

Tehnični sektor, ki je dokazal tisto, kar se nam je zdelo do tedaj nemogoče – na rotacijskih strojih, kjer so dotlej tiskali le klasične črno-bele časopise, natisniti barvni časopis –, je vodil in krmaril človek z ogromno tehnološkega znanja, trme in iznajdljivosti. Zato moj globoki poklon tudi temu cenjenemu gospodu z imenom Ivo Oman.

Zgodba o uspehu se torej ni začela s Slovenskimi novicami, prelomno leto nič je za tabloidno novinarstvo, ki je kmalu preraslo v raziskovalno novinarstvo, zakoličilo aprila 1990 Delo Plus, ki je izhajalo vsak petek. Da je šlo za pomemben časopis, ki ga ne bi smeli tako sramežljivo skrivati pred kronisti, zgovorno pričajo v telegrafskem slogu našteti podatki: tiskan je bil v povprečni nakladi 60.000, rekordno celo več kot 100.000 izvodov, njegovi novinarji so se lotevali tem, ki so bile dotlej tabu (trgovina z orožjem, narkokartel, politični kriminal, zdravniške napake, podkupljivo sodstvo, samopašni direktorji, zbirokratiziranost države …), nevajeni takšnega nadzora in razgaljanja so nas poskušali utišati z vlaganjem novih in novih tožb, samo pisec Primož Kališnik in sam kot odgovorni urednik sva bila več kot 50-krat na sodišču.

(Vse te stare in tudi nove tožbe, ki jih je bilo na začetku Slovenskih novic tudi še veliko, so bile edini razlog, da sem po pol leta zapustil Slovenske novice, čeprav so se na koncu praktično prav vse končale v našo korist!) Mercator je šel na nas oziroma mene kot odgovornega urednika z odškodninsko tožbo za milijon (!) mark, veliko je bilo opozorilnih razbitih šip in preluknjanih pnevmatik na naših avtomobilih, Plusova novinarka Barbka Goričar se je v zelo sumljivih in nikoli pojasnjenih okoliščinah zadušila v Londonu …

Težko je oporekati dejstvu, da je Delo Plus če ne ravno usodno, pa vsekakor zelo pomagalo Slovenskim novicam, da so postale nakladno in finančno tako uspešen časopis. Že v naši vlogi poskusnih zajčkov pri Delu Plus in potem še pri nastajanju Slovenskih novic – oba časopisa smo z odlično ekipo spravili v kioske in med naročnike v rekordnem času po le nekaj tednih priprav! – je bila maksima, ki sem jo v spodbudo delil s kolegi: Obsojeni smo na uspeh! Cenjeni kolegi zdaj na dovolj trdnih temeljih to zgodbo samo še uspešno nadgrajujejo.